Marija Sreš iz Bratoncev je leta 1971 kot misijonarka odpotovala v Indijo, kjer je sodelovala s staroselci, predvsem pa je bil njen cilj pomagati tamkajšnjim ženskam zgraditi samozavest. Slaba štiri desetletja je živela v odročnem območju Sabarkantha na severu Gudžarata, njeno doživljanje in izkušnje tega obdobja pa je zbrala v knjigi Misijonarka pripoveduje, ki jo je predstavila na literarnem večeru v Beltincih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Pogodba o gradnji novega doma starejših v Dobrovniku podpisana
Odprtje bo predvidoma čez dve leti.
Ravno nekaj let pred njenim odhodom v Indijo pa je potekal drugi vatikanski koncil, ki je spremenil držo proti tretjemu svetu, proti nekrščenim. Krščenje tako ni bilo več primarnega pomena, ampak sožitje: »Papež Pavel VI. je svetoval, naj se misijonarji najprej učimo jezika in življenja ljudi, naj se vklopimo v njihovo skupnost, saj nam bodo potem sami povedali, ali želijo postati krščeni ali ne.« Prej so namreč misijonarji šli ljudi predvsem krstit, dajali so jim pšenico in druge dobrine, pomagali so jim pri gradnji vodnjakov, ker ni bilo vode in hrane. »Mi smo šli z drugačno držo, ker nam je koncil zapovedoval, naj se od ljudi učimo, rekli so nam, da ima vsaka vera seme božjega duha, ter naj se ne uperimo preveč k preobračanjem, ker ljudje živijo pošteno in se bodo zveličali.« Misijonarka je kot ena redkih žensk iz tujine v Indiji diplomirala iz gužaratskega jezika in književnosti. Še pred tem je pridobila izobrazbo na višji ekonomski šoli v Mariboru, kjer je tudi spoznala skupino študentov, s katerimi so pogosto razpravljali o obstoju boga, o veri. Takrat je tudi dobila informacijo, da v Španiji obstaja misijonska družba v civilu. Kot je povedala, so se imenovale misijonarke Kristusa Jezusa, in ta pot se ji je zdela prava zanjo. Najprej je bila v službi leto in pol, da je zaslužila denar, kajti na pot moraš iti z denarjem, nato pa se je iz Avstrije odpravila v Španijo, kjer so se z ostalimi teološko pripravljali na misijon.
Skupaj z ostalimi misijonarji se je potem odpravila na podeželje. »Navada je bila takšna, da gredo najprej duhovniki v tisti kraj, kjer še ni katoličanov, nato pa pridejo še sestre. Moški in ženske so ločene, tako da smo ženske delale s staroselkami, naš cilj pa je bil, da bi jim pomagale pridobiti samozavest,« pripoveduje in dodaja, da je na njeni poti bilo veliko vzajemnosti, torej dajanja in sprejemanja. Staroselci so ateisti, obdani so s hindujci, ki v Indiji prevladujejo, nato pa so prišli k njim še kristjani. Kako so jih sprejemali? »Zaupanje smo gradili z življenjem, s sožitjem. Z eno Indijko sva leto dni živeli na kmetih, in sicer tako kot oni, vstali sva ob štirih, šli po vodo, se okopali, nato smo šli delat na njivo, skuhali, kasneje pa sva midvi, ko so oni spali, obiskovali družine. Hodili smo peš, vedno pa je šla z nama še ena članica družine, saj žensk niso pustili samih. Po enem letu so me ljudje vprašali, si mlada, lepa, zakaj si z nami. Takrat je ena starejša staroselka rekla, tvoj bog mora biti zelo velik. Evangelij smo oznanjevali z življenjem, oni pa so se potem sami odločili. Res pa je, da se večinoma niso odločali za krščanstvo, ker potem v šoli niso več dobili privilegijev, ki jih imajo hindujci,« je opisovala Sreševa in dodala, da je v Indiji tako dolgo zdržala, ker je varovala Kristusa in ker ji je bog pomagal.
Ženske so moška last
V Indiji vlada kastni sistem, ki vsem ne priznava enakega položaja. »Indija je bogata država, ampak to bogastvo ni razdeljeno. Sicer pa tam vladajo hindujci, ki jih je 800 milijonov, potem je okrog 200 milijonov muslimanov, 50 milijonov staroselcev, 50 milijonov budistov in okrog 25 milijonov kristjanov,« pravi Sreševa, ki je bila večkrat priča prelivanju hude krvi zaradi vere, predvsem med muslimani in hindujci. »Oni menijo, da je vse to vera, jaz pa pravim, da je to religija. To pa je sociološki pojem. Ti spadaš tja, kamor si se rodil, nisi pa premislil o tem in nimaš izkustva,« pojasnjuje. Sreševo je življenje v Indiji pripeljalo v stik z mnogimi ženskami, ki so se bodisi odločile za samsko življenje, bodisi so bile v to prisiljene zaradi revščine ali drugih okoliščin. Dodaja pa pri tem, da je za samske ženske bistvenega pomena ustvarjalno delo, ki je javno sprejeto in poplačano, jim daje samozavest ter jim omogoča neodvisno pot.
»V hinduizmu mora biti ženska poročena. Eden od filozofov je namreč nekoč dejal, da ženska ni človek in jo mora kot otroka kontrolirati oče, potem mož, kot vdovo pa sin. Tako da ženska kot ženska ni oseba,« je povedala in opisala še eno neljubo prakso. V hinduizmu dekleta v zakon prinesejo doto. Dosti deklic zato hindujci abortirajo, ker očetje nimajo toliko denarja, da bi poročili na primer tri hčerke. »Po poroki gre dekle na dom moža, če so tisti ljudje hudobni, začnejo na njej videvati napake in jo pošljejo nazaj domov. Če ponazorim s primerom, ta ženska ne more biti doma, ker je tam že njen poročeni brat, zato gre drugam. Ali gre v prostitucijo ali pa v templje, kjer se ženske prodajajo hindujskim duhovnikom. Mož in njegova družina nato pripeljeta drugo dekle in spet dobijo nekaj denarja. To je kruti posel, ki se dogaja še danes, čeprav je prepovedan,« s težkim srcem pripoveduje pisateljica.
Vrnila se je v Beltince
Na začetku misijonarske poti je Marija Sreš dobivala enoletno vizo, kasneje pa so jim to podaljševali le za nekaj mesecev. Sprva je bila namreč na oblasti kongresna stranka, kasneje pa je začela vlado voditi ljudska stranka, ki je sestavljena iz članov najvišje kaste. »Uvideli so, da so se pričeli tudi nižji sloji Indijcev izobraževati, dobivali so službe in se začeli boriti za svoje pravice. Oblast je zato rekla stop, nočemo vas več tu. Zato pravim, da je mene izgnala vlada, ne pa ljudje,« se spominja misijonarka, ki sedaj živi v Beltincih. Za svoja knjižna dela, napisala je tudi knjigi Tam, kjer kesude cveto ter Pod krošnjo stare jablane: zgodbe žensk z Vzhoda in Zahoda, je pisateljica prejela več nagrad, v Indiji in na univerzi, na kateri je študirala, pa uživa velik ugled.
V Aziji je Sreševa vodila delavnice, na katerih so se srečevale tamkajšnje ženske. Tako so staroselke pridobivale nova znanja, se priučevale novih obrti, pridobivale samozavest in se borile za preživetje. V tistem času je imela priložnost srečati tudi mater Terezijo in o tem piše tudi v knjigi Misijonarka pripoveduje. »Mati Terezija je z misijonskim življenjem začela pred drugim vatikanskim koncilom, ona je pobirala ljudi in jih vozila v svoje domove. Vzdrževala je nepravični državni sistem, naša vloga pa je bila taka, da se sistemu nismo pustili, ampak smo se borili proti njemu,« je pojasnila razliko med njima in obenem dodala, da je delo matere Terezije vedno občudovala.