V Mlinopeku bodo predvidoma odkupili od 12 do 15 tisoč ton pšenice. Cene žita na svetovnem trgu so že nekaj mesecev visoke, kar je posledica vojne v Ukrajini in zadrževanja okoli 20 milijonov ton žita v ukrajinskih skladiščih. Če se bodo te zaloge sprostile in bodo namenjene v Afriko in Azijo, bodo cene pšenice na borzi verjetno ostale visoke. »Če pa to pride na evropski trg, se lahko stvari odvijejo drugače,« meni Pojbič.
Stanko Kapun, direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda (KGZ) Murska Sobota, mu pritrdi in doda, da »lahko le upamo, da ta pšenica ne bo v Evropo priromala ravno v času žetve, saj se takrat ne bomo pogovarjali o ceni 250 evrov za tono kot vsa leta doslej, ampak se lahko zgodi, da bodo cene bistveno nižje.« Iz zadnjega tržnega poročila o kmetijskih pridelkih in živilih, ki ga je pripravila agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja, izhaja, da je bilo med 30. majem in 5. junijem v Sloveniji odkupljenih 1300 ton pšenice po ceni 394 evrov za tono. V enakem obdobju lani je bila odkupna cena pšenice 232 evrov za tono, leta 2020 pa 182 evrov za tono.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V PREMISLEK) Trud, ki ga vlagamo v delo, se ne vidi vsak dan
Mine dan, ko se ti zdi, da nisi ničesar naredil, če ni za tabo ostalo nekaj oprijemljivega, nekaj, kar lahko vidiš, da je bilo narejeno.
Za plin 30 tisoč evrov več
Kmetje tudi pričakujejo višje odkupne cene, saj so se jim po ruski invaziji na Ukrajino močno zvišali stroški pridelave. V nebo so poskočile cene vseh energentov, fitofarmacevtskih sredstev, semen in umetnih gnojil. Se bo odkupna cena pšenice za tono v primerjavi z lansko, ko se je gibala med 170 in 220 evri, podvojila? »Zelo verjetno je, da odkupne cene ne bodo tako visoke, da bi kmetje brez težav pokrili povišanje cen,« meni Mario Lešnik s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Slavko Petovar, direktor Splošne kmetijske zadruge (SKZ) Ljutomer - Križevci, pravi, da se s kupci že pogovarjajo o odkupu, vendar do določitve cene še niso prišli. »Povpraševanje vsekakor bo, temu primerna bo tudi cena, ki bo izraz povpraševanja in borznih cen. Pričakovanja, da bo cena od 350 do 400 evrov za tono, so po mojem mnenju zelo realna.«
SKZ Ljutomer - Križevci v žitni verigi nastopa kot posrednik med kmeti in kupci. »Mi za neko minimalno maržo pšenico od kmetov odkupimo in jo prodamo naprej, verjamem pa, da bodo imeli oziroma že imajo večje težave zaradi razmer v Ukrajini mlinarji. Najmanj težav bo gotovo imela trgovina, ki si vedno vzame svojo kost, ne glede na to, kako imamo drugi v celotni verigi razporejene prihodke ali dobičke,« še poudari Petovar, ki pričakuje, da bodo odkupili od pet do šest tisoč ton pšenice. Če se bodo napovedi visoke odkupne cene pšenice uresničile, se bodo v SKZ Ljutomer - Križevci zvišali stroški prevzema, odkupa in prodaje žita. Stroški proizvodnje so se zaradi zvišanja cen plina, elektrike in nafte že močno zvišali v Mlinopeku. Po Pojbičevih podatkih mora njihova pekarna pri isti proizvodnji mesečno odšteti 30 tisoč evrov več za plin kot junija lani. »Vsi energenti so se podražili. Če dodamo še stroške dela in vse drugo, ni artikla v naši pridelavi, ki ne bi bil dva- ali celo trikrat dražji, kot je bil pred temi podražitvami.«
Do osem ton na hektar
Po podatkih murskosoboškega KGZ se je zaradi slabo razvitih posevkov spomladi pričakovalo, da bo letošnji pridelek slabši, vendar so žita v nadaljevanju ujela zamujeno v rasti. Dobri posevki pšenice bi tako lahko dosegli tudi do osem ton na hektar, ječmen pa okoli sedem ton na hektar. Pšenica kot strateška surovina zahteva vedno sodobnejše tehnološke ukrepe za pridelavo, ki omogočajo kakovosten in tudi količinsko bogat pridelek, vendar se ob tem kmetje in pridelovalci vseskozi spoprijemajo s številnimi izzivi, poudarja Lešnik.
Klasična izziva pri pridelavi pšenice, ki je letos v Pomurju posejana na okoli 15 tisoč hektarjih, sta razmerje med cenami repromateriala in razmeroma nizkimi odkupnimi cenami ter vreme oziroma klimatske spremembe. Neugodne vremenske razmere so tudi letos pomurskim kmetovalcem povzročile ogromno preglavic, najhujše je bilo neurje s točo 25. maja. »Dež bi morali dobiti za tiste mesece, ko bi ga najbolj potrebovali. Sedaj ko pšenica zori, bi moralo biti suho in toplo vreme, saj bi le tako dosegli primerno kakovost, ustrezno količino beljakovin in podobno,« razmišlja Kapun v luči nedavnih obilnih padavin. Lešnik slikovito napove, da bo neugodnih vremenskih razmer vedno več: »Ko bo deževalo, bo v enem dnevu padlo sto litrov dežja. Ko bo suša, mesec dni ne bo dežja. Ko bo jeseni na njivah stala voda, bo tam mesec dni. Vse to nam je jasno. Kdaj se bo to zgodilo ali se ne bo, pa žal ne moremo vedeti.«
Ena od rešitev oziroma možnosti za prilagoditev na težke okoljske, klimatske in tudi politične razmere je po besedah Maria Lešnika z mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede prehod na ohranitveno kmetijstvo. »To omogoča tudi ekonomsko ustrezne rezultate za pridelovalce, če to seveda obvladajo. Izvajanje tehnoloških ukrepov pri pridelavi žit bi namreč moralo temeljiti na zelo premišljenih korakih. Na žalost velik del pridelovalcev stvari ne jemlje dovolj resno, saj njihove odločitve temeljijo na napol racionalnih podlagah.«