Zgodba družine Šrok se je začela že pred dobrimi 20 leti. Na začetku sta Ljerka in Branko oddajala apartmaje, ukvarjali so se s čebelarstvom, pred slabima dvema letoma pa je sin Aleš dobil idejo, da bi ponudbo obogatili s čokolado. Takrat so bili pred dilemo, ali ubrati drugačno pot ali povečati prenočitvene zmogljivosti. Odločili so se tvegati in poskusiti nekaj novega. Aleš, nosilec dopolnilne dejavnosti, je že tretja generacija v družini, ki goji ljubezen do čebelarstva, in na podlagi znanja in izkušenj se je odločil, da bo ponudbo razširil z novimi izdelki. Sam razvija nove kombinacije okusov in izdeluje čokolado ter čokoladne izdelke, katerih sestavina je tudi domači med, oče Branko pomaga pri delu s čebelami, mama Ljerka pa je odgovorna za vizualno podobo izdelkov.
Čokolade za posamezne turistične točke
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V PREMISLEK) Trud, ki ga vlagamo v delo, se ne vidi vsak dan
Mine dan, ko se ti zdi, da nisi ničesar naredil, če ni za tabo ostalo nekaj oprijemljivega, nekaj, kar lahko vidiš, da je bilo narejeno.
Na policah ponujajo osem različnih okusov čokolade. Najnovejša je bela čokolada z okusom prekmurske gibanice in ta tudi žanje največ povpraševanja in pozitivnih odzivov. V ponudbi so še bela čokolada z bučnim oljem in vaniljo, mlečna čokolada s sončničnimi semeni in pomarančo, črna čokolada s čilijem ali s poprovo meto ter druge. Letos je Šrok začel izdelovati tudi pralineje. Njihov celotni koncept je povezan z lokalnim. Sestavine v glavnem kupijo pri lokalnih ponudnikih, tudi vizualna podoba je povezana s prekmurskimi motivi. »Nekatere čokolade so tudi narejene za posamezne prekmurske turistične točke, recimo Vinarium, Vulkanijo, potem je tu še čokolada, ki predstavlja celotno Pomurje, saj je na ovitku upodobljenih več točk v Pomurju,« pove Ljerka, ki je tudi avtorica motivov na ovitkih. Risbe, s katerimi želi poudariti okus izdelka, prepusti oblikovalki, da jih grafično in računalniško obdela. Večino procesov naredijo ročno, od ideje za nov okus in novo podobo do končnega izdelka porabijo okrog tri do štiri mesece. Vse se začne v domači kuhinji, kjer Šrok kombinira različne okuse, izdela čokolade, ki jih prvi preizkušajo prijatelji in znanci, potem preverijo obstojnost, pripravijo dizajn, ki je odvisen tudi od trenutnega navdiha, in ko je vse, tako kot želijo, gre izdelek na trg.
Preudarni in sprotni načrti
Šrokovi imajo nekaj čez 60 čebeljih družin, na leto pridelajo od 400 do 500 kilogramov medu, odvisno od letine. Med vrstami prevladujejo cvetlični, akacijev, kostanjev in jesenski med, ki je kombinacija različnih čebeljih paš. Med in čokolado prodajajo v domači trgovinici, pa tudi v drugih trgovinah z domačimi izdelki. Letos so prihodke namenili za nove prostore, razširili so delavnico in uredili prostor, v katerem bodo lahko sprejemali skupine in pripravljali delavnice in prikaze izdelave čokolade. Poskusno delavnico so pripravili že letos ob dnevu odprtih vrat prekmurskega turizma. Naslednje leto bodo imeli prikaze v živo, Aleš Šrok bo demonstriral, kako lahko vsak doma naredi kakšno čokolado ali praline. Sam se tudi udeležuje različnih tečajev, na katerih širi znanja.
S ponudbo so za zdaj prisotni le na slovenskem trgu, se pa nameravajo v naslednjem letu bolj intenzivno posvetiti promociji. V tem letu so se udeležili nekaj sejmov po Pomurju in Festivala vina in čokolade v Podčetrtku, v njihovih načrtih je tudi sodelovanje na radovljiškem festivalu in na koprski Sladki Istri. »Začeli smo z manjšimi, ker moraš imeti za večje sejme tudi večje količine izdelkov. Glede na to, da mi večinoma delamo ročno, je to kar velik zalogaj,« pristavi Šrokova. Njihova čokolada je pogosto tudi poslovno ali individualno darilo, tako imajo v teh predprazničnih dneh veliko naročil in dela. Koliko čokoladnih izdelkov je nastalo v tem letu, še niso prešteli. Število od meseca do meseca niha, v decembru bo krepko naraslo, potem pa bo januarja malo zatišja. »Pri nas v Moravskih Toplicah velja nenapisano pravilo, da se turistična sezona začne z veliko nočjo,« pravi Šrok in doda, da se takrat tudi poveča število tujih gostov, ki obiščejo Hišo Tara.
Poudarjajo, da so odzivi strank pozitivni, zadovoljni pa so tudi z razmerjem med okusom, ceno in celotno podobo. »S ceno medu morda malo presegamo povprečje, vendar zato, ker vemo, od kod prihaja ter kaj je v njem. Tako je tudi s čokoladami, saj jih naredimo sami. To je tisto, kar bi v Prekmurju morali začeti ceniti, pa tudi od drugih bi morali zahtevati, da cenijo naše delo. Ne smemo se prepoceni prodati,« poudari Šrokova, ki ob tem še doda, da bi se morali lokalni izdelovalci pod okriljem neke večje organizacije začeti povezovati. Ker vsak ponuja nekaj svojega, menijo, da to ne bi prinašalo konkurence, pač pa zgolj prednosti. Poudarjajo, da ima Prekmurje velik potencial na področju turizma in kmetijstva in potrebuje neki povezovalni člen, ki bi ponudnikom pomagal. »Mali ponudniki so ob tem, kar prvotno delajo, obenem še administratorji, skrbijo za promocijo, dizajn, papirologijo, ta čas pa bi lahko posvetili izdelavi novosti,« pojasnjuje sogovornica.