To plat zgodbe nam razkriva zbornik avtorice in urednice Klaudije Sedar z naslovom Prekmurje ob zgodovinski prelomnici 1919, v katerem so zbrani dokumenti ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Zbornik je izdala Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota.
Sedarjeva, ki je preučevala gradivo v različnih arhivih, knjižnicah in muzejih ter prelistala tudi periodiko, je povedala, da je zajela čas od oktobra 1918 do podpisa trianonske pogodbe 4. junija 1920. Na koncu je dodana tudi bibliografija publikacij, člankov in tiskov, ki se vsebinsko nanašajo na zgodovinsko prelomnico, ki je tako pomembna za Prekmurje. Gre za izbor vsebin in dokumentov, ki nas popeljejo v čas pred stotimi leti med Prekmurce in prikažejo, kaj se je takrat dogajalo, kako so prekmurski Slovenci doživljali ta turbulentni čas ter kako so združevanje na podlagi pisanja v različnih časopisih dojemali v osrednjem slovenskem prostoru.
Pokrajina Prekmurje se v zgodovinskih virih pojavlja že v srednjem veku kot Districtus ex altera pars Murae, torej kot okraj onkraj Mure. Ime Slovenska krajina se razširi z Jožefom Kosičem sredi 19. stoletja, madžarska oznaka za to območje pa je bila Totsag. Ime Prekmurje je v kontekstu splošnega narodnega prebujenja prvi zapisal slovenski duhovnik in publicist Božidar Raič leta 1862. Sedarjeva spomni tudi na demografsko podobo na prelomu stoletja. Leta 1890 je po ljudskem štetju tu živelo 81.816 prebivalcev, od tega skoraj 64.000 Slovencev. Leta 1900 so ogrska uradna štetja Slovence prenehala šteti in jih po novem uvrščala v rubriko »drugi«.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
Prekmurski Slovenci se začnejo narodno prebujati
Piše tudi o sistematični madžarizaciji v drugi polovici 19. stoletja v Prekmurju in uvajanju madžarščine v vse pore življenja. Kljub temu ali prav zaradi nje so se začeli prekmurski Slovenci vse bolj narodno prebujati, zapiše Sedarjeva. Proti jezikovni madžarizaciji je ostro nastopil župnik na Tišini Franc Ivanocy in v verouk vpeljal slovenščino, skrbel pa je tudi za prevode in izdaje tiskov v prekmurščini. Bil je tudi tisti, ki je skupaj s sodelavci Jožefom Kleklom st., Jožefom Kleklom ml., Ivanom Bašo, Jožefom Sakovičem in Štefanom Küharjem začrtal pot nadaljnjemu razvoju slovenske identitete.
Eno ključnih vlog pri ozaveščanju v tistem času so odigrali narodni sveti, ki so se po Sloveniji ustanavljali avgusta 1918. Ker narodna vlada v Ljubljani ni imela v načrtu zasesti Prekmurja, se je narodni svet za Štajersko skupaj z generalom Maistrom zavzemal, da se Prekmurje vojaško zasede. To se ni zgodilo, so pa na prvi seji Matijo Slaviča določili za izvedenca za prekmursko pokrajino. Kako ključno vlogo je odigral za Prekmurje, je znano.
Nad Prekmurjem »lečejo« letaki
V jeseni 1918 so se začela organizirati zborovanja tako v Prekmurju kot v krajih na desnem bregu Mure, kjer so prekmurski Slovenci protestirali proti madžarskemu nasilju, ki jim ne dovoli, da bi pokazali in izrazili svoje slovensko narodno prepričanje. Že na prvem zborovanju, 18. oktobra v Murski Soboti, so jasno sporočili, da niso vendsko govoreči Madžari, temveč Slovenci. To je bil tudi čas, ko so nad Prekmurjem iz letal trosili letake in Prekmurce nagovarjali k združitvi. Da v »Soboti lečejo letaki (pamflet, röpirat, cedale)«, so poročale tudi Novine v začetku februarja 1919. Letake, s katerimi bi Prekmurce prepričali o nasprotnem, so trosile tudi madžarske oblasti.
Sedarjeva je na kratko pogledala tudi v Pariz in spomnila na odločilno vlogo Matije Slaviča ter prikazala, kaj je bil tehten razlog, da so se na mirovni konferenci začeli ukvarjati s Prekmurjem. Slabo je kazalo, potem pa je, kot piše dr. Slavič, sredi maja »bil prvi majhen solčni žarek, ki je posijal na Slovence«, in konec maja je bilo znano, da bo Prekmurje jugoslovansko. Žal pa prizadevanja na mirovni konferenci za pridobitev rabskih Slovencev niso bila uspešna. Vrhovni svet je 1. avgusta dovolil, da vojska Kraljevine SHS zasede Prekmurje in v Prekmurje je vkorakala 12. avgusta, veliki ljudski tabor, ko bo »celokupno Prekmurje prvič pozdravilo svojo svobodo in ujedinjenje, pa bo v nedeljo, 17. avgusta«, so nekaj dni prej napovedali v Straži. Vendar se takrat še ni vedelo natančno, kje se bo pojavila možnost, v Murski Soboti ali Gornji Radgoni. Na koncu se je slovesna izročitev oblasti zgodila v Beltincih, kot so zapisali mnogi časopisi, v »narodno najzavednejši vasi«.
V zadnjem delu zbornika je poglavje posvečeno proslavljanju okroglih obletnic zgodovinske prelomnice 1919, to je od leta 1929 do 2019. Te so se slavile do 2. svetovne vojne, po vojni pa tega niso več tako proslavljali, šele po osamosvojitvi so temu zgodovinskemu trenutku spet začeli dajati večjo pozornost. K pogostejšemu proslavljanju je prispevala razglasitev 17. avgusta za državni praznik leta 2006. Od leta 2009 je po sklepu vlade uradna državna proslava ob tem prazniku vsako peto leto, vmes jih pripravljajo občine.
Spontano, od nikogar gnani
Vse slovesnosti so bile, tako Sedarjeva, zelo veličastne, večdnevne, medijsko izpostavljene in dobro obiskane. Nadvse veličastna proslava desete obletnice osvobojenja Slovenske krajine je potekala 18. avgusta 1929 v treh krajih, v Murski Soboti, Črenšovcih in Dolnji Lendavi, kjer se je zbralo od 26 do 31 tisoč ljudi. Časopis Slovenec je takrat pisal o tem, da »vsi ljudje v Slovenski krajini gredo na proslavo v strnjenih vrstah, spontano, od nikogar gnani«.
Pomemben poudarek je Sedarjeva namenila tudi periodiki, ne le prekmurski, ampak tudi slovenski, ki je zelo dobro poročala o dogajanju v Prekmurju. »O priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHS so slovesno poročali domala vsi tedanji slovenski tiski. Preseneča nas, s kakšnim navdušenjem so pisali o Prekmurju, saj so bili vsi zelo naklonjeni, da Prekmurje pripade slovenskemu miljeju. Morda je bilo kaj prenapihnjeno, so pa hoteli nazorno prikazati utrip med prebivalci,« ugotavlja Sedarjeva. V Slovencu so avgusta 1919 med drugim pisali, da s Prekmurjem pridobi Slovenija in država izredno bogato pokrajino. »Ljudje so dobri, verni in delavni ter iskreno vdani naši troimenski državi. Naša skrb bo morala biti, da jim hitro in uspešno zacelimo gospodarske in kulturne rane, ki jih je vsekalo stoletno suženjstvo in strašni režim po vojski.«