Prekmurka Tončka – ki se je pred pol stoletja še pisala Sraka – iz Lipovec in Primorec Ivan Vičič iz okolice Ilirske Bistrice sta se pred pol stoletja poročila v Parizu, kjer je danes njun dom. A sta zabavo za 50 let in pa ponovni obred – torej zlato poroko – opravila v Beltincih. Tukaj je njun drugi dom, tudi Ivanov, čeprav ni Prekmurec. V Prekmurju imata sorodnike, v Beltincih stanovanje, a se, pravita, zaenkrat, čeprav sta že oba desetletje v pokoju, nista odločila, da bi prišla živet sem. "Otroka sta v Franciji, štirje vnuki ... ne vem. Mogoče, ko bodo vnučki večji." A gremo od začetka. Tončka in Ivan sta se, čeprav oba Slovenca, spoznala in zaljubila – ter poročila – v Parizu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Digitalizirani in idiotizirani
Lastniki in ustvarjalci vsebin se svojega odločilnega prispevka pri poneumljanju prebivalstva ali ne zavedajo ali preprosto dajejo prednost finančnemu izplenu.
Tončka: "V družini nas je bilo sedem otrok in hitro smo izgubili mamo; mama je bila stara komaj 40 let. Jaz sem bila stara 3 leta in pol, ko je umrla, za mano pa je bila še leto dni mlajša sestra. Končala sem osemletko, doma ni bilo denarja in ker je bila ena sestra že v Franciji, pri teti – pri očetovi sestri – sem šla tudi jaz za njo. Junija se je končala šola, novembra sem šla v Pariz."
Nekaj mesecev je Tončka delala pri starejši gospe, njena sestra je iz Pariza odšla še naprej, v Ameriko, tako da je Tončka ostala sama s teto. Leta 1966 pa sta se na silvestrovo, ki sta ga praznovala v okviru Slovenskega društva, spoznala. Ivan: "Smo bili kar aktivni v društvu nekaj časa; midva sva bila 22 let celo v njihovem ansamblu; jaz sem igral bobne, Tončka pa je pela."
Ivan je v Pariz prišel prav tako za bratom: "Bil sem s kmetije in taka siromašija je bila doma. Pa sem pobegnil, jaz pa še dva; tri dni, pa smo bili v Parizu. Sem imel srečo, ker sem šel takoj drugi dan delat – pol leta sem delal nekaj drugega, potem pa sem se zaposlil v največjem kamnolomu v Franciji in sem tam delal 40 let; vso svojo delovno dobo." Ivan je bil 15 let navaden delavec, nato so ga, ker je bil tako priden, povišali v delovodjo.
Tončka je, pravi, šla s kamnnom v srcu od doma: "Novembra sem prišla v Pariz, julija sem šla že domov, na obisk. In zdaj sem že 60 let tam, pa imam še vedno domotožje (smeh). Jaz moram priti vsako leto domov. Ne vem, zakaj, ampak stalno, stalno me je vleklo domov. Dom je le dom." Ko se je Tončka vrnila po dopustu nazaj v Francijo, je tista ženska, pri kateri je delala, umrla, zato je našla delo v neki trgovini. Nato pa v domu za starejše, katerega lastniki so bili Rusi; tam je delala do upokojitve.
Dve leti po snidenju, leta 1968, sta se Tončka in Ivan poročila. Ivan: "Hecno pa je, da niti eden od naju – niti nihče drug, ki je bil zraven, ker sva vse, ki so še živi, spaševala – ne ve, kje, v kateri cerkvi v Parizu. Poročil naju je slovenski duhovnik, Nace Čretnik, prelat vseh slovenskih duhovnikov. Tudi on je že umrl, tako da njega ne moreva vprašati, kje točno naju je poročil."
Leta 1968 sta dobila prvega sina Bogdana, drugega, Dominika, pa nato po 15 letih. Danes imata štiri vnuke – prvi sin ima dve deklici, mlajši pa par. Z obema sinovoma sta Tončka in Ivan govorila slovensko oziroma prekmursko, vnuke pa sta naučila številne slovenske otroške pesmice. Tončka: "Niso pozabili, večkrat, ko pridejo, pojemo Jaz sem mala roža pa Diči diča (smeh)."
Zdaj sta že oba več kot 10 let v pokoju in sta rada v Prekmurju; tudi Ivan: "Prekmurci so tako prijazni, veliko bolj kot Primorci in veliko, veliko bolj kot Francozi. Jaz sem tu zdaj res doma. Tončkina nečakinja je pred leti prodajala to stanovanje v Beltincih in sem takoj rekel 'to bova kupila'." Tončka: "Dvakrat na leto prideva; za veliko noč sva obvezno tukaj. Poleti počakava, da otroci odidejo na dopust, da jima paziva hiše, potem pa tudi midva greva za Prekmurje."
