vestnik

"Zbiraj spomine, ker na stara leta od njih živiš"

Adriana Gašpar, 13. 8. 2018
Osebni arhiv
 Marijina družina - Marija je v maminem naročju. Fotografija je nastala, ko je mama odhajala v Južno Ameriko, misleč, da pridejo vsi za njo. A se to ni zgodilo.
Aktualno

Marija Poglajen je Goričanka, ki živi v Preski nad Kostrevnico, potem ko je 40 let živela in delala v Nemčiji.

O njej sem vedela, da je naša daljna sorodnica. Bila je drugačna, svetovljanka, vedno mi je govorila, naj zbiram spomine, ker na stara leta od njih živiš. Njena življenjska zgodba me je prevzela že, ko sem jo pred leti slišala prvič. »Mama je odšla v Južno Ameriko, ko sem bila stara pol leta. Oče je bil župan, pomemben mož, in ni mogel skrbeti zame, zato je moja sestrična Marija prišla pome in me odpeljala k sebi domov, v drugo vas,« začne pripoved danes 90-letna Marija Poglajen, Prekmurka iz Preske nad Kostrevnico. A pot do tega kraja na litijskem koncu je bila dolga in zelo zavita.
Rojena je bila namreč vBoreči, v hlevu, kamor je mama odšla, da bi podojila telico. In mimogrede rodila. »Kozarova mama,« pravi Marija, »me je zavila v svoj predpasnik in odnesla iz hleva.« In ta »Kozarova mama« je leta pozneje postala njena tašča. Ko je bila Marija stara leto dni, bi morala s starejšo sestro Pepo in očetomoditi v Južno Ameriko, a je dobila ošpice in ni smela na ladjo. Oče in sestra sta odšla, Marija nikoli. In tudi nikoli več ni videla ne mame, ne očeta, ne sestre. Le brat je ostal v Jugoslaviji.

Postala je medicinska sestra

Marija je bila bistra učenka, šolala se je v Ljubljani za medicinsko sestro. »Ko je bilo vojne konec, sem šla leta 1945, pri 17 letih, delat v bolnišnico. »Brat Štefan (pozneje je bil na Madžarskem ubit, op. p.) je bil v Bjelovarju na vojaški akademiji. Ko so ugotovili, da izhajam iz nemške družine, so prišli pome strici iz Prekmurja, da se moram hitro poročiti, sicer me bodo izselili. Iz Ljubljane sem prišla v Borečo s čisto drugačnimi mislimi in metuljčki v trebuhu. Povedali so mi, da če se ne poročim, bom morala iz države. Tam sta bila brata Karel in Štefan in rekli so mi, naj si enega izberem. Izbrala sem Karla, se vrnila v Ljubljano in dala odpoved. Bil je devet letstarejši od mene, jaz pa mlada in neizkušena. Tako sem svojega moža Karla prvič videla 8. decembra, 26. decembra sva bila že civilno poročena, 19. januarja pa še cerkveno,« pripoveduje Marija. »Lepo so me sprejeli, tašča je bila ena najboljših oseb v mojem življenju. Ampak nikoli se nisem mogla povsem integrirati, vleklo me je v Ljubljano. In ko je šel on v vojsko, sem se šla jaz dalje izobraževat v Ljubljano in se specializirala za trebušno kirurgijo. Ko se je vrnil iz vojske, sva, ker je bilo pri Kozarjevih osem dedičev,na zemlji, kjer je bila moja domačija, leta 1953 začela graditi hišo. Vse je bilo moje, on je priženil pet hektarjev zemlje. Ko pa sva hišo zgradila in so v Prekmurju leta 1960 delali nov kataster, je on želel, da polovico hiše prepišem nanj. Tudi zakoličili so že meje, a sem rekla, da ni govora. Ravnokar sva namreč povila hčerko, ničesar ne bom dala. In sem vse kole pometala ven. Bila sem res močna ženska. Rekla sem mu, da ne potrebujem ničesar njegovega in on ne bo dobil ničesar mojega. Če bi to dovolila, bi storila največjo napako v svojem življenju,« razloži Marija. Spominja se, da ji je večkrat očital, da ima vse niti ona v rokah. Oče in mati sta ji pošiljala dolarje in pakete iz Amerike. »V prvem paketu iz Amerike je bilo 60 kilogramov oblačil. Nihče ni imel najlonskih nogavic, jaz sem jih imela.«

1c7a2a7a36b5b1b6ed2b9f7a012542c9
Osebni Arhiv
Marija Poglajen kot majhna punčka, ko so jo prinesli v Markovce. Fotografija Osebni Arhiv

»Nikogar nočem nazaj«

»Bilo je ravno okrog velike noči. Dala sem prepleskati celotno hišo, pleskar je bil iz Doliča. Možu sem dala denar, naj gre in ga poplača. On pa je vzel denar, šel v Kuzmo, češ da gre k maši, se tam napil in odšel v Avstrijo. Z denarjem vred. Čakala sem ga, a ga zvečer ni bilo domov. Naslednji dan so me obiskali policisti, milica od Grada. Vprašali so me, kje je moj mož, jaz pa sem rekla, da ne vem. Povedali so, da so Avstrijci sporočili, da je v Avstriji, v Ženavcih, in ali ga zahtevam nazaj. Rekla sem, da ne. Nikogar nisem spodila od hiše in nikogar ne želim nazaj. Naj me pustijo pri miru. Še enkrat me je vprašal, ali ga res ne zahtevam nazaj, in sem ponovila svoje besede. In tako v začetku šestdesetih let ostala sama z majhnim otrokom.« Marija je morala podpisati še pisno izjavo, da moža ne želi nazaj. »Vprašali so me, ali se zavedam, v kaj se spuščam. Rekla sem, da ne vem, vem samo, da za tem stojim. Njemu takrat ni preostalo drugega, kot da zaprosi za politični azil. Beli, torej domobranci, so mu plačali pot v Ameriko. Zato pa se ni smel nikoli vrniti v Jugoslavijo,« pojasni Marija. »Prosil me je, naj pridem za njim v Ameriko, a nisem šla nikoli.« Po treh letih je v Ameriki vložil zahtevo za ločitev in tako sta se ločila. »Nikoli ni prebolel tega, da ga nisem hotela več. Maščeval se mi je na vse načine. Tožil me je za hišo, ki sva jo skupaj gradila, in se z mano boril tudi za skrbništvo. Delala sem na zasebni kliniki (v Nemčiji, op. p.), ko so policisti prišli pome in me odpeljali na zaslišanje kot največjega kriminalca,« se spominja Marija.

0d532ba2c5ac52dc35b47c00c7657a5a
Adriana Gašpar
Mariji družina veliko pomeni. Na fotografiji je sorodnikom iz Markovec Stankom Gašparjem.

Spakirala kovček in šla v Nemčijo

»V Zagrebu na konzulatu so videli, da sem šolana in simpatična. Vprašali so me, ali bi bila pripravljena iti delat na Bavarsko, v Nemčijo. V zasebno bolnišnico oskrbovat častnike, bogate vdove in tako dalje. Pa sem si rekla, zakaj pa ne,« se spominja Marija, ki je morala za to urediti kopico papirjev, dati zemljo v najem, prodala je hišo in živino. In šla z enim kovčkom v Nemčijo. Hčer je za leto dni pustila pri svaku v Lendavi, potem pa jo vzela k sebi, tako da je v prvi razred šla že v Nemčiji.

f8db425e36dddeb719cda8b9adb0c045
Adriana Gašpar
Konec aprila je Marija praznovala svoj 90. rojstni dan.

»Nisem še vedela, kako se mi bo življenje odvilo. Potem pa je naša glavna gospodinja k lokalnemu avtomehaniku peljala avto. Šef ji je rekel, da imajo odličnega avtomehanika iz Jugoslavije, ona pa, da je pri njih zelo čedna Jugoslovanka. To so povedali tudi avtomehaniku in ta je potem pripeljal avto nazaj, da bi me spoznal. Na kratko sva se pogovarjala in to je bilo to. Potem pa smo prijateljice čez nekaj časa šle na večerjo. Ko smo prišle do avta, smo na njem zagledale šopek rož. Prepričana sem bila, da je šopek za šefinjo, ampak je bilo na vizitki moje ime. Poslal ga je avtomehanik Franci. Čutila sem metuljčka, dal mi je misliti. Ko sva se naslednjič srečala, je rekel, da je vse skupaj dobro premislil, da je resen kandidat in da avantur v življenju ne išče več,« z iskricami v očeh razlaga Marija. »Konec februarja sva se spoznala, avgusta istega leta pa poročila.« Bil je ljubezen njenega življenja, po upokojitvi sta se preselila v Slovenijo, v njegov rojstni kraj. »Vedno sem se želela vrniti v Prekmurje, Franci mi je obljubil, da se bova preselila, a je žal prej umrl.« Marija tako zdaj ostaja v Preski, še vedno veliko bere, predvsem pa živi od svojih bogatih spominov.


a653b61d2d21df7233878f5741ed5565
Adriana Gašpar
Čeprav na stara leta ne živi v Prekmurju, kot si je vedno želela, s sorodniki z Goričkega ohranja pristne odnose.

pen