Običaji so se navadno začeli že na predvečer, ko so po krajih od hiše do hiše hodile v belo oblečene obhodnice. Šlo je za Lucijo oziroma po prekmursko Licijo. V večini primerov so bile to ženske, ponekod so se v ta lik oblačili tudi moški. Tovrstni obhodi so značilni za severovzhodno Slovenijo, pa tudi nekatere druge evropske države.
Sveta Lucija je svetnica, ki je živela v 3. stoletju v Sirakuzah. O njej krožita tudi dve legendi. Prva pravi, da je bila vneta kristjanka, njen snubec pa to ni bil, zato ga je zavrnila. On jo je zatožil oblastem, ki krščanstva niso podpirale, zato ji je rabelj prerezal vrat. Novejše dopolnilo k legendi pa govori o tem, da se je snubec, ki ni bil krščanske vere, zaljubil v njene oči. Lucija se ga je otresla tako, da si je oči izdrla in mu jih poslala, nato pa se je zgodil čudež, kajti angel ji je podaril nov par oči, je Hubrova razložila na predavanju, ki so ga lanskega decembra pripravili v muzeju.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
Pomokan obraz
Na terenu so Hubrovi o obhodih Lucije pripovedovali krajani v Beltincih, Vidoncih, Turnišču, Kraščih, Dobrovniku, Radmožancih, Srednji in Gornji Bistrici ter še v nekaterih drugih pomurskih krajih. Šege so se od kraja do kraja razlikovale. Skupne značilnosti so bile bela preobleka, neprepoznaven obraz in krožnik. Po njenih besedah je bila maska lahko narejena iz stare nogavice, ki so ji izrezali odprtine za oči in usta, lahko je bila iz belega platna, v nekaterih krajih pa si je Lucija z vodo namočila obraz, nato pa ga pomokala.
»Najbolj strašen opis je iz Beltinec, kjer si je Lucija pomokale obraz, nato pa si predel oči z rdečim svinčnikom pobarvala in narisala kapljice krvi,« je pojasnila in dodala, da so si ženske ponekod v usta vstavile tudi zobe, ki so si jih naredile iz bele repe. Obleka je bila največkrat bel posteljni prt, lahko je bila dolga halja ali pa bela bluza ter dolgo krilo. »Lucija je imela s seboj tudi nekatere rekvizite, in sicer pločevinast krožnik, v večini primerov še vilice, bilo je zaželeno, da bi bile čim večje. V dveh primerih sem ugotovila, da je namesto vilic nastopal nož,« je opisala kustodinja. Krožnik seveda ni bil prazen, na njem so bile oči, ali od prašiča ali kokoši, najstarejša pripovedovalka, rojena leta 1909, pa je Hubrovi povedala, da so nekateri oči naredili iz posušenega testa, ki so ga pobarvali na modro. »Niso pa bile oči skupna značilnost, kajti pripovedovalka je za Vidonce povedala, da so bili na krožnikih umetni jeziki, narejeni iz krompirja ali repe, ter pobarvani.«
Starši z njimi strašili otroke
Lucija je v večini primerov k hiši prišla sama, so pa tudi izjeme. Kot pravi Hubrova, podatek iz Melinec nakazuje na to, da je imela s sabo v belo oblečeno spremljevalko, ki je čakala pred hišo, in ko se je Lucija vrnila, je otrokom iz košare ponudila pecivo. V Srednji Bistrici jo je denimo spremljala ženska, oblečena kot črn parkelj, v poznejših letih pa so jo spremljale tudi ženske v civilni obleki, ki so prav tako obdarovale. Lucija je obiskovala hiše, v katerih so živeli otroci. Svoj prihod je oznanjala z ropotanjem po pločevinastem krožniku, starši pa so otroke z njo pogosto strašili.
Enoznačnega odgovora na to, ali je pri hiši kaj spregovorila, ni. Nekateri so pripovedovali, da je otroke kaj vpraševala, spet drugi, da ne. Obstajal je tudi pregovor: »Kdor ne bo priden, ne bo ubogal staršev, oči mu izkopam in odnesem s krožnikom.« V nekaterih krajih je Lucija od otrok zahtevala kakšno molitev ter jih obdarovala z malenkostmi, kot so suho sadje, orehi, ocvirkove pogače, pozneje tudi že bonboni in čokolade. Kot je pripovedovala Hubrova, je ena od sodelujočih v raziskavi za Krašče dejala, da so starši Luciji celo dali denar, saj so bili veseli, da je prišla, nekoliko prestrašila otroke, da so ti bolj ubogali.
Tako je bilo v Gornji Bistrici
Šega ob godu svete Lucije pa se je povsem drugače razvila v Gornji Bistrici. Lucija je prišla v velikem spremstvu, zraven so bili parkeljni in posvatbice, torej deklice, oblečene v belo. V Lucijo so se oblačili izključno moški ter si pomokali obraz. Ko je Lucija prišla v hišo, je imela nagovor. Govorila je: »Hvaljen Jezus, mi smo prišli kot sveta Lucija vam voščit nekaj prijetnega pa božji blagoslov in zadovoljstvo, samo če imate kaj otrok, potem nam povejte, da mi z njimi obračunamo.« Prva razlika med tem Lucijinom obhodom in drugimi je bila, da je poudarjal krščanski vidik, ki sicer ni bil opazen. Z očmi na krožniku pa otrokom niso hoteli ponazoriti, da so jih nekomu že izkopali, ampak so jih uporabili, da so jih z njimi poučili o legendi. Posvatbice so s sabo nosile darila, ki so jih otroci dobili, ko so opravili molitev.
Hubrova je ugotovila, da so se omenjene šege končale v 70. in 80. letih 20. stoletja, v nekaterih krajih pa že pred drugo svetovno vojno.
Lucijin kruh in stolec
Na god svete Lucije, 13. decembra, so se prebivalci posameznih vasi držali tudi nekaterih prepovedi. Kot je na predavanju pojasnila Hubrova, je bila to najpogosteje prepoved šivanja. »Večina je rekla, da če bi na lucijino šivali, bi kokošim sešili zadek in ne bi več nesle jajc. Našla sem tudi nekaj primerov, ko je prepoved šivanja veljala tudi ob godu svete Barbare, 4. decembra.« Držali so se tudi tega, da ženske tisti dan niso šle od doma, da ne bi drugim prinašale nesreče. Za Budince je ena pripovedovalka povedala, da tisti dan ženske niso smele po drva, moški pa ne sekati drv, saj bi s tem razsekali kmetijo. Zanje je veljalo tudi, da takrat niso nič posojali, saj bi s tem odnesli srečo od hiše.
V literaturi je Hubrova zasledila še tako imenovani Lucijin stolec. Pri hišah naj bi na lucijino začeli izdelovati stol iz 12 vrst lesa, končan pa naj bi bil do božiča. Stol je podoben tistemu, ki se uporablja pri molži. Kot je bilo opisano, so ga moški odnesli k polnočnici in med povzdigovanjem stopili nanj. Takrat naj bi se čarovnice obrnile proč od oltarja, stol pa je moškim omogočil, da so jih videli. Po koncu maše so morali čim prej priti domov, ker naj bi jih čarovnice, ko so se obrnile nazaj, videle, da so jih razkrinkali. O tem običaju Hubrova na terenu ni izvedela veliko, spomnili so se ga le nekateri, pa še to na podlagi pripovedovanja starejših.
Dobra letina naslednje leto
God sv. Lucije je povezan tudi z zimskim sončnim obratom, pred koledarsko reformo je namreč 13. december veljal za najkrajši dan v letu. »Ta dan je bil v starih časih pomemben tudi zato, da so si ljudje ustvarili predstave v povezavi s tem, kar se je dogajalo v naravi.« Tako so na lucijino pogosto v manjšo košaro zložili poljščine in jih do božiča hranili pod mizo, saj so verjeli, da s tem vplivajo na dobro letino v prihodnjem letu. »Osamljen primer prihaja iz Otovec, kjer so ženske na dvorišče odnesle omelo, grebljo, torej pripomočke za krušno peč, in v tla zasekale sekiro. S tem naj bi preprečile točo v naslednjem letu,« pojasni kustodinja. Pripovedovalka iz Dobrovnika pa se je spomnila, da so dekleta na lucijino na 13 listkov napisala imena fantov, jih zložila skupaj, nato pa vsak dan do božiča en listek vrgle v peč. Na božični dan je tako ostal en listek, ime na njem naj bi razkrivalo bodočega moža. Se je pa na lucijino tudi sejalo mlado žito, ki so ga nato položili pod božično drevo.
V Kraščih so 13. decembra pekli posebne pogače. Najstarejša pripovedovalka je opisala, da so bile iz lepo zgnetenega testa, iz katerega so izrezali kroge, te posuli s skuto, premešano s kislo smetano, in jih spekli. Imenovale so se lucijine pogače, ki so se jih vedno najbolj razveselili otroci.