vestnik

Slovenski sindrom, imenovan Hrvaška

Maja Hajdinjak, 2. 8. 2018
Andrej Petelinšek
Fotografija je simbolična.
Aktualno

O tem, kako kot edini pravi dopust šteje tisti na morju – po možnosti na hrvaškem morju. 

Letos sem svoj poletni dopust preživela nekoliko drugače. S fantom sva se odločila, da namesto morja raziščeva nekaj evropskih držav. Ideja je nastala po tem, ko so se njegovi daljni sorodniki iz Francije za božič oglasili z voščilnico. Brez veliko razmišljanja sva se odločila, kam greva poleti – na zahod. In potem, ko sva videla vse mogoče naravne in kulturne znamenitosti kar petih držav (na koncu sva bila na Tirolskem v Avstriji, Nemčiji, Franciji, Belgiji in Luksemburgu) in jih navdušena opisovala domačim ter prijateljem, je po izlivu hvalospevov pri večini teh sledilo vprašanje: »Na morje bosta pa tudi še šla, ne?« Prosim? Klifi na Cap Blanc-Nez, kanali v Bruggu (ki mu ne pravijo zaman druge Benetke), nenačrtovani ovinek v Luksemburg (Luksemburg, kdo drugače sploh gre tja!), sončenje ob Hintersteiner See, ko na eni strani loviš pogled na čudovito jezero, na drugi pa vidiš ledenike … In vi me sprašujete, če grem še kaj ležat na hrvaško obalo.

Ležanje na plaži
Pixabay
Fotografija je simbolična.

Slovenci, naj imajo radi naše južne sosede ali ne, imajo očitno nek sindrom, imenovan Hrvaška, ki za poletni dopust očitno priznava le hrvaško primorje. Še tisti, ki so enajst mesecev na leto iz kakršnih koli razlogov proti njim, jim je očitno logično, da tisti teden ali dva poleti preležijo ob zvokih valov »mora Jadranskog«. 3400 kilometrov z avtom v enem tednu, kjer vidiš praktično vse, od morja, gora, jezer, prostranih polj, neskončnih avtocest in ljudi s takšnimi in drugačnimi navadami, ko poskusiš vse najbolj znane tradicionalne jedi in imaš celo priložnost od blizu videti, kako poteka običajen dan med Francozi (z vsemi stereotipi vred), očitno ne odtehta Jadrana, polnih plaž, Italijanov, ki mislijo, da so tam sami, in občutka, ko srečaš domače ljudi v kafiču na sadni kupi ter se jim napol kislo nasmehneš – hotel si se namreč spočiti od njih.

22960fc42ff534a5c4bd51b21d18f5f5
Pixabay
Fotografija je simbolična.

Ne rečem, hrvaška obala je super, tudi sama si tam umirim dušo, ob klapah se pokaže moj pravi »jaz« in ja, Žuja je zakon! Ampak zakaj ne bi enkrat za spremembo kompas obrnili v drugo smer? Ne nujno v drugo smer, lahko samo dlje na jug. Si pogledali še neznane kraje, okusili še neokušeno? Morda bomo pa ravno na teh, »neobičajnih« potovanjih našli še kakšen delček sebe. Ni poletje samo morje, veliko je še takih kotičkov, tudi v Sloveniji, kamor se lahko hodimo spočit ali raziskovat, kakor je komu ljubše. Ko boste naslednje leto načrtovali dopust, boste svoje drage verjetno pustili odprtih ust, če jih boste vprašali: »Kaj pa, če gremo kampirat v Šobec?« Ko se jim bodo usta zaprla in bodo na spletu »prečekirali« destinacijo, pa bodo z največjim veseljem začeli pakirati.