Takšno je vsaj splošno prepričanje, ko v medijih gledamo dogajanje čez lužo. Tam daleč gre vse po nekih svojih tirnicah in se nas stvari, ki se dogajajo, niti ne dotaknejo. Od takrat, kot pravi legenda, ko ga je tam čakal Odrančar, ki je prodajal kašo, bi lahko rekli, da se ni zgodilo nič novega. Res je, da ko se na svetu kaj zgodi in se fino zakuha, potem vsi na nek način gledamo Ameriko, kaj in kako bo stvar rešila. Tudi v Evropi so velikokrat imeli zadnjo besedo. Nekateri se še spomnijo izkrcanja v Normandiji in Daytona. Naši kraji so res eden tistih koncev sveta, ki jih velike svetovne zgodbe in vojne nekako zaobidejo ali zgolj oplazijo. Tudi revolucije.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Digitalizirani in idiotizirani
Lastniki in ustvarjalci vsebin se svojega odločilnega prispevka pri poneumljanju prebivalstva ali ne zavedajo ali preprosto dajejo prednost finančnemu izplenu.
Murska Sobota ima veliko spomenikov. Z nekaterimi izjemami gre za dokaj kakovostna dela, imamo pa tudi primere katastrofe, ki si jih bodo tudi v prihodnosti ogledovali študentje kiparstva ali umetnostne zgodovine. To jim bo v poduk, da je bolje biti dober kelnar kot slab kipar. Najhujšega med njimi je sicer gradbena operativa uspela odstraniti. Bil je tisti pred nekdanjim hotelom Diana, primer obrtnega kiča, izveden izjemno nekakovostno in v poceni materialu. Pa so asfaltirali parkirišče in se je izgubil v prevodu. Edini kip, ki bi ga mesto lahko potrebovalo, je tisti iz romana Med v laseh Branka Šömna, ki govori o fantu, ki je ukradel ali nesel veliko uro in z njo bežal. Ura je bila tako velika, da je bilo videti zgolj uro in noge. Bežeča ura je simbol mesta in tudi regije.
Pred kratkim se je začela prenova ulice Staneta Rozmana. O tem je bil tudi prispevek na nacionalni televiziji. Pred tem se je prenavljala ploščad pred Takačevo cerkvijo in v središču mesta. Tudi o tem je bil prispevek na nacionalki. Pomurski muzej je pripravil razstavo Sobota pred Sobotov. Odkrili so arheološke ostanke iz srednjega veka. Pomembna odkritja o bivanju ali obstoju naselja v času, preden je Kolumb šel v Ameriko, dajejo mestu dodatno legitimnost ali bolje povedano nalogo, da premisli lastni položaj. Tovrstna odkritja niso namenjena zgolj arheologom in stroki, ampak so izjemno zanimiv temelj za gradnjo turistične identitete. Jasno je, da mora biti pri tem vključena stroka, ki lahko postavi kakovostne temelje, na katerih se gradi naprej.
Če se večina turističnega produkta osredotoča na enostavne in poceni vsebine, ki naj hitro zadovoljijo ali celo navdušijo gosta, je tukaj primer, priložnost, ko imaš v roki neke otipljive, tudi strokovno pomembne elemente, ki so lahko namenjeni tudi zahtevnejši publiki, ne zgolj tistim, ki hodijo naokoli in nabirajo krožnike za na steno. Res je, da vedno čakamo, da se nekaj naredi ali popravi. Tako tudi na starih fotografijah vidimo, da se je v mestu vedno nekje nekaj kopalo. Človek dobi občutek, da je mesto v svojem naravnem ravnovesju le takrat, ko je razkopano. Gradbišča in razkopane ulice so neločljiv del mesta. Mogoče tudi znamenitost. Ko gradimo na nekem turističnem profilu mesta, ni nujno, da sledimo vzorom od drugod, predvsem ne s stolpi in fontanami. Soboška figurina iz bakrene dobe je eden tistih mogoče prvih elementov, ki lahko odpre novo polje pojmovanja in prezentacije, drugačno postavitev mesta na turistični zemljevid. Tovrstne stvari se lahko potem nadgrajujejo v drugih segmentih turizma, vključno s kulinariko.
Si predstavljamo krožnik, ki ne bi vključeval koruze, krompirja, paradižnika, fižola in vrste drugih jedi, ki smo jih prinesli? Pa ne zaradi nekega odpora, ampak zgolj za vajo, da premislimo, kako je dejansko teklo življenje pred tem. Vprašanje je, ali si upamo narediti meni, ki ne bo vključeval »ameriških« elementov. Iz sestavin, ki so bile tukaj pristne, preden je Kolumb šel v Ameriko. Težka bo.
Da naredimo domačo nalogo, kaj dejansko je ta naša identiteta in kako so tukaj preživeli od nekdaj. Sicer pa kolega Robi Poredoš ne pravi zaman: »Tü je Amerika.«