vestnik

Sredi Murske Sobote rastejo bonsaji, stari tudi štirideset let

Majda Horvat, 27. 9. 2022
Majda Horvat
Rastline na Vinkovem vrtu imajo vsaka svojo zgodbo, ki jih pozna le njihov gojitelj.
Aktualno

Sredi mesta raste tisoč rastlin, a nobena ni bila kupljena. Potaknjenci povsod, kjer je kaj sence na dvorišču, so navdih življenja

V Partizanski ulici v Murski Soboti stoji majhna hiša z zgodbo iz preteklosti, za katero se razprostira okrasni vrt, ki mu daleč naokoli ni enakega. Poseben je zaradi številnih bonsajev, ki jih Vinko Labazan oblikuje iz dreves tise po svojih zamislih že štirideset let. Domačnost vzbujajo avtohtone rastline, razsežnosti sveta pa dodajajo rastline, ki izvirajo iz daljnih dežel.

Hiša je bila last ženine tete, pripoveduje Vinko, ker pa ni imela otrok, je hišo zapustila svoji sestri in ta potem hčerki. »Hiša je od žene, delo pa je moje,« se pošali Vinko, ki s svojo vedrino in voljo pri dobrih osemdesetih letih nasmeji še takšnega čemerneža. Hiša je spoštovanja vredna zaradi spominov, ki so shranjeni v njej. Največja, prednja soba je polna predmetov, ki Vinka spominjajo na zgodbe iz njegovega življenja, pustil pa je tudi precej stvari, ki so pripadali nekdanji lastnici hiše, tako njena poročna fotografija še zdaj visi na steni v majhni kuhinji. Ob manjši obnovi notranjih prostorov je Vinko ohranil tudi nizke podboje vrat. »Kajti če se je lahko sklonila lastnica, ki je bila sicer zelo visoka ženska, potem se bom še sam,« je pripovedoval. Senčni kotiček, v katerega se pred vhodom razširi »trnac«, pa je kot nalašč za počitek v vročih poletnih dneh in po opravljenem delu. Tega ob tako velikem vrtu ne zmanjka nikoli.

labazan3
Majda Horvat
Vinko Labazan ima rad svoj vrt, vesel pa je tudi, če katera od njegovih rastlin krasi še kakšnega drugod.

»Tu je nekaj tisoč rastlin in prav nobene nisem kupil. Vse sem sam razmnožil in potem negoval,« pove Vinko. Prve potaknjence tise je prinesel z Rakitne pri Ljubljani, zbiral pa jih je tudi na potovanjih po Evropi, predvsem v Španiji in Franciji, nekaj jih je celo prinesel iz Teksasa, ko je bil na obisku pri bratrancu. Nešteto lončkov s potaknjenci je tudi zdaj zloženih povsod tam, kjer je kaj sence na dvorišču.

»Mogoče si mislite tako – če se motim, pa mi povejte –, zakaj pri teh letih še dela potaknjence, ki bodo šele čez pet let takšni, da jih bo mogoče posaditi na primer za ograjo. Pa ti ne boš tako dolgo živel, mi včasih kdo pove kar naravnost. Lahko da bom živel leto dni ali še petnajst. Rad bi sicer dolgo živel, ampak kar pride, pride. Potem pa – adios amigos,« nadaljuje v svojem vedrem slogu.


Sobivanje z živalmi 

Vinko je rojen v Ludbregu v Podravini na Hrvaškem, kraju, ki velja za zibelko naivne umetnosti, pravi. Že kot otrok je bil velik ljubitelj rastlin in je skrbno urejal herbarij, želel pa je tudi študirati gozdarstvu v Bjelovarju, toda družina ob šolanju njegovega brata tega ni zmogla še zanj. Izšolal se je za krojača in pred približno šestdesetimi leti prišel v Prekmurje ter nato po šolanju v Zagrebu kot konfekcionar ves čas delal v podjetju Mura. Njegova strast do vrtnarjenja morda izvira iz mladostnih sanj, zakaj prav bonsaji iz tise, pa si ne zna pojasniti. Ostaja skrivnost iz nezavednega in nevidnega, kar nas obdaja.

labazan1
Majda Horvat
Vinko Labazan, ljubiteljski vrtnar

»Nekaj je na tem svetu,« je prepričan Vinko. »Ravno zdaj sem vam hotel povedati to, kar ste me vprašali. Da, rastline zbolevajo, a si tudi pomagajo ozdraveti. Ko vidim, da se pri katerem bonsaju sušijo iglice, ga presadim na drug konec vrta ali pa odrežem bolni del rastline in rastlina ostane živa,« pripoveduje Vinko.

Rastline na Vinkovem vrtu imajo vsaka svojo zgodbo, ki jih pozna le njihov gojitelj, med zanimivejšimi pa je zgodba, povezana z vzrejo ginka. »Ginko se razmnožuje s semeni, mene pa je zanimalo, ali bi se ga dalo še s potaknjenci. Znani vrtnar Aleksander Šiftar, ki se je večkrat oglasil pri meni, je samo zmajeval z glavo, češ da se to tako ne dela. Jaz pa sem mu pokazal, da je osem od 66 potaknjencev začelo rasti. Poskusil sem, ali se da, in dokazal, da je to mogoče. Saj ni nujno, da je vse, kar narediš, koristno, pomembno je le, da pri tem nisi naredil škode,« Vinko povzame nauk te zgodbe.

Gojenje rastlin je zanj tudi zgodba o sobivanju rastlin in živali. Bilo mu je žal, ko je v deževnici, ki jo zbira s strehe za zalivanje, našel poginule martinčke, ki so prišli pit vodo, zato jim je nastavil palice v posode, po katerih lahko plezajo notri in ven.


Vinko Labazan ima rad svoj vrt, vesel pa je tudi, če njegovi bonsaji krasijo še kakšnega. Prav se mu zdi, da si ljudje vrtove urejajo po svoje, ni pa mu všeč, če je v njih preveč pravil urbaniziranosti. Rastlinam je vendar treba pustiti nekaj svobode, pove Vinko Labazan, ljubiteljski vrtnar.