Boštjan Slavič, po izobrazbi inženir kmetijstva, je pred prevzemom kmetije v Berkovcih štiri leta delal v Avstriji, izvajal strojne usluge in odkupoval kmetijske pridelke. Kasneje se je zaposlil kot svetovalec za fitofarmacijo na kmetijski zadrugi v Lenartu, ves ta čas pa je v njem tlela želja, da bi prevzel domačo kmetijo.
Prvotna panoga je bila prašičereja
Že leta 1991, ko je bil sam še otrok, sta namreč njegova starša Pavla in Vladimir Slavič takratno kmetijo preusmerila v prašičerejo. »Ampak sama prašičereja je premalo, da bi lahko od tega vsi živeli, zato sem razmišljal o dodatnem viru dohodka,« pove enaintridesetletnik. »Prvotno sem sicer nameraval širiti to dejavnost, a žal v našem okolišu ni mogoče kupiti obdelovalnih površin ali pa je cena za njih zelo visoka,« je povedal. Povečanje obsega hleva in števila prašičev namreč doprinese potrebo po več obdelovalnih površinah zaradi krme. V hlevu imajo trenutno okoli šeststo prašičev, od tega je okoli 45 plemenskih svinj, okoli 18 mladic, ostalo so pitanci in tekači. Vsi so skoteni in vzrejeni pri njih, največ pa jih prodajo preko Kmetijske zadruge Križevci.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Enosmerna za Auschwitz
Težava je, ko oblast na istem vlaku nekaterim nameni vozovnico za prvi in drugim za drugi razred.
Najmanj onesnažujejo okolje
Za uspešne rejce je značilno, da spremljajo trende v kmetijstvu, hkrati pa morajo biti spretni s kalkulacijo stroškov. »Ideja, da bi imel dve različni panogi, se mi je porodila že prej. Manj je namreč tveganja, saj v tem primeru ne občutiš tako močno nihanj cen – če eno zaškriplje, je pri drugem boljše,« razloži. O perutninarstvu je razmišljal že dlje časa, saj ga reja piščancev ne veže niti na zemljo, niti na krmo. »Po kvadratnem metru hleva dobimo največ mesa, hkrati pa mi dejavnost prinese nizke stroške proizvodnje, manjše pa je tudi onesnaževanje okolja. Ne porabimo toliko elektrike, vode, goriva in strojev kot jih pri drugih dejavnosti,« je povedal.
Sodoben hlev, ki obsega 1584 kvadratnih metrov neto tlorisne površine, so začeli graditi julija leta 2017. Sam bi si želel, da bi ga lahko postavil oddaljeno od naseljenega območja, saj bi v tem primeru tudi lažje širil površino hleva, v kolikor bi bilo to potrebno, a je za kmetijska zemljišča težko pridobiti gradbeno dovoljenje, saj država ne da soglasja, razloži. »Ureditev papirologije je trajala okoli tri leta. Celoten strošek – od nakupa parcele do konca gradnje – pa je ocenjen na 980 tisoč evrov,« pove. Manjši del so pokrili tudi iz evropskih sredstev. Znotraj hleva je prve dni okoli 33 stopinj, saj na začetku potrebujejo visoko temperaturo, ključna dejavnika sta tudi svež zrak in naravni pogoji, kar zagotovi s tunelsko in stropno ventilacijo. Je eden redkih rejcev, ki ima v hlevu talno gretje. »Piščanci imajo zaradi tega boljše pogoje za rast, saj so majhne živali, ki živijo na tleh in zato se ob talnem gretju tudi boljše počutijo. Posledično je manjši pogin, manjša konverzija in boljši prirastek,« pove. Po drugi strani pa talno gretje tudi suši gnoj in tako zmanjšuje smrad, saj je hlev postavljen v vasi.
Perutnina je občutljiva in zahteva ogromno nege
Kapaciteta, ki jo lahko sprejme hlev, je 28 tisoč petsto piščancev. Za njihovo dobavo, krmo, veterinarske storitve, končno dezinfekcijo prostorov in prodajo poskrbi Agromerkur Murska Sobota, s katerim je podpisal desetletno pogodbo. »Prve piščance smo sprejeli 16. februarja 2018. Od takrat vsaka dva meseca sprejmemo okoli 28 tisoč piščancev, ki tehtajo med 36 in 42 gramov, in jih pripeljejo iz valilnice v Beltincih. Ti ostanejo na farmi 35 do 42 dni, ko dosežejo od 1,70 do 2,30 kilograma,« pojasni in doda, da nekatere odpeljejo prej zaradi prilagajanja kupcem. Med tem časom skrbno, na vsaki dve do tri ure, spremljajo stanje piščancev. Beležijo tudi njihovo rast in spremljajo temperaturo hleva, porabo hrane in vode. Dvakrat dnevno pobirajo tudi pogin, ki je okoli triodstoten. Kot pravi, je perutnina občutljiva in se hitro vznemiri, zato je treba z njo delati nežno. »Če se vznemirijo, doživijo šok ali kap, se začnejo zaletavati v krmilnike, kar pa povzroči poškodbe. Prve dni jim na tla položimo tudi biorazgradljiv papir, s katerega jedo, saj so premajhni, da bi se znali hraniti iz krmilnikov.
Ves čas jih spremljajo tehnologi, ki opravljajo nadzor – vzamejo vzorce krme, pregledajo ter stehtajo piščance, da ugotovijo, če ti pridobivajo na teži, kot je določeno. Na osnovi priporočenega protokola pa veterinarska služba izvede tudi program preventivnih cepljenj proti kužnim boleznim,« pojasni. Potem ko rejene piščance odpeljejo, naslednjih dvajset dni posvetijo čiščenju in razkuževanju hleva. Čistoča mora biti na visokem nivoju.
Kot pravi sam, imata tako prašičereja kot perutninarstvo svoje prednosti in slabosti. »Največjo težavo vidim v delovni sili, ki je ni mogoče dobiti. Predvsem v jesenskem času bi potrebovali pomoč, ko je treba pridelke pospraviti in posejati, hkrati pa poskrbeti za oba hleva doma,« pove sogovornik. Trenutno na kmetiji vsa dela opravlja sam s pomočjo družine in partnerke Jasmine.
