Vsak se lahko spomni kakšne, za koga drugega morda nezaznavne ali neopazne, negativne in neprijetne izkušnje iz otroštva, ki so mu zaznamovale ali celo spremenile življenje. Travme v otroštvu so tiste, ki imajo močan učinek še na odrasle osebe, na življenje in zdravje, žal pa so spregledana in slabo raziskana tema, pravi dr. Metka Kuhar, profesorica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki prihaja iz Murske Sobote. Da bi bolje spoznali, kako travmatične izkušnje v otroštvu zaznamujejo človeka, so se v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje (NIJZ) lani lotili prve slovenske raziskave Prevalenca in dolgoročni vplivi obremenjujočih izkušenj v otroštvu na funkcioniranje v odraslosti. Z Metko Kuhar, ki je bila vodja raziskave, smo se pogovarjali o novih spoznanjih in presenetljivih rezultatih.
Kaj so pravzaprav obremenjujoče izkušnje in travmatični dogodki v otroštvu ter katere izkušnje ste vključili v slovensko raziskavo?
»Obremenjujoče izkušnje v otroštvu so potencialno travmatični dogodki ali izkušnje v otroštvu do 18. leta starosti, ki so pomembno povezani z življenjem posameznikov, različnimi vidiki njihovega funkcioniranja, zdravstvenimi kazalniki in kakovostjo življenja tako v otroštvu kot kasneje v odraslosti. V tovrstnih študijah se največkrat meri deset kategorij obremenjujočih izkušenj v otroštvu in mladosti, od tega pet vrst osebnih izkušenj, to so psihično, telesno, spolno nasilje ali zloraba, psihično in fizično zanemarjanje, drugih pet pa je povezanih z družinskimi člani ali člani gospodinjstva. Sem uvrščamo nasilje med odraslimi, zasvojenost odraslega, duševne bolezni, kriminalna dejanja ter razveza staršev oziroma prekinitev stika med otrokom in starši zaradi smrti starša, zapustitve in podobno.
V zadnjih letih se v raziskave vključujejo še dodatne obremenjujoče izkušnje do 18. leta, mi pa smo dodali še izkušnjo revščine, diskriminacije, izrazito negativne izkušnje z vrstniki ali odsotnost vsaj enega dobrega prijatelja, ponavljanje razreda ali podpovprečne ocene v šoli, težjo prometno nesrečo ali resno bolezen, smrt osebe, ki je bila udeležencu bližja od staršev, ali ločitev od nje.«
Življenje ni vedno posuto z rožicami
Raziskava je pokazala nadpovprečne rezultate, pravite, saj je fizično nasilje potrdilo 43 odstotkov odraslih, psihično celo 56 odstotkov, kar je trikrat več, kot kažejo podobne raziskave v tujini. Kaj to pomeni, kakšen odnos imamo Slovenci do otrok?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Digitalizirani in idiotizirani
Lastniki in ustvarjalci vsebin se svojega odločilnega prispevka pri poneumljanju prebivalstva ali ne zavedajo ali preprosto dajejo prednost finančnemu izplenu.
»Podatkov sicer ne moremo povsem primerjati z drugimi raziskavami, saj nimamo enotne metodologije. So pa pri nas na splošno odstotki res visoki glede na druge države, kjer so preučevali razširjenost obremenjujočih izkušenj v otroštvu. Pokazala nam je, kakšen je bil nekoč odnos do vzgoje in način discipliniranja ter da fizično kaznovanje ni bilo nič problematičnega. Takšna praksa je bila prisotna in splošno sprejemljiva, veljala je celo za vzgojno in neškodljivo. Še danes je marsikje tako, in to kljub temu, da imamo zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki pravi, da je vsakršno psihično in fizično nasilje prepovedano. Po drugi strani je naša raziskava tudi pokazala, da se odstotek nasilja nad otroki s starostjo anketirancev niža. Mlajši so anketiranci, manj so govorili o prisotnosti fizičnega in čustvenega nasilja, kar priča o vedno večjem zavedanju nesprejemljivosti nasilja nad otroki.«
Ali o izkušnjah iz otroštva odrasli govorijo iskreno ali jih zanikajo, potlačijo … In ali sploh lahko govorimo o res srečnem otroštvu?
»Potlačitev in zanikanje sta obrambna mehanizma, po drugi strani nekateri v odraslosti zelo veliko govorijo o slabih izkušnjah, so jezni, vedno v vlogi žrtve in podobno. Bistven pa je primeren odnos do preteklosti, četudi ni bila 'posuta z rožicami', sposobnost refleksije teh izkušenj, sprejemanja in tudi odpuščanja. Ampak to je proces in ni nekaj, za kar se kar tako odločimo. Odsotnost obremenjujočih izkušenj še ne pomeni srečnega otroštva. Pravzaprav zelo malo otrok odrašča ob starših, ki so zares prisotni, sposobni uglaševanja v otrokove občutke, potrebe in hkrati primernega vzpostavljanja mej.«
V raziskavi ugotavljate tudi velik vpliv negativnih izkušenj in travm iz otroštva na psihično in tudi fizično zdravje.
»Pri posameznikih z enim ali več obremenjujočimi izkušnjami v primerjavi s tistimi, ki jih niso imeli, je naša študija pokazala značilno večje tveganje za sindrom kronične utrujenosti, kroničen glavobol in migreno, kronične bolezni prebavil, kronične bolezni dihal, srčne bolezni, revmatoidni artritis, debelost, kronične ledvične bolezni, kronične kožne bolezni, ginekološke bolezni, kronično bolečino v vratu, križu, hrbtenici ali sklepih, alergije, luskavico, astmo in bolezni ščitnice. Pri psihosomatskih pa so najpogostejše nespečnost in utrujenost kljub spanju. Podobno kot pri podobnih tujih raziskavah se je tudi pri nas pokazala povezava med obremenjujočimi izkušnjami in neugodnimi izidi v duševnem zdravju oziroma duševnimi težavami, tudi večjo verjetnost, da so slabše ocenili lastno duševno zdravje in zadovoljstvo z življenjem. Posamezniki, ki so doživeli štiri ali celo več negativnih izkušenj, pa so najbolj tvegana skupina za razvoj duševnih motenj, saj imajo petkrat več možnosti, da zbolijo, kot tisti brez, že imajo ali so imeli diagnosticirano vsaj eno duševno motnjo, na primer depresijo, motnje hranjenja, obsesivno-kompulzivno motnjo, motnje pozornosti, zasvojenosti in podobno. Pri njih je veliko pogostejša tudi uporaba drog, uspaval in protibolečinskih tablet.«
Povprečna starost od 4939 sodelujočih v anketi je 47 let. Večina anketirancev, 76 odstotkov, je doživela vsaj eno obremenjujočo izkušnjo v otroštvu, večina vsaj dve ali tri, 27 odstotkov pa štiri ali celo več. Največ, 56 odstotkov, poroča o čustvenem nasilju, 43 odstotkov o fizičnem nasilju odraslih članov gospodinjstva nad njimi, tretjina o smrti, ločitvi ali izgubi starša, četrtina o čustvenem in fizičnem zanemarjanju, 16 odstotkov je bila priča nasilju med odraslimi v gospodinjstvu, petina poroča o zasvojenosti odraslega v gospodinjstvu in šest odstotkov o spolni zlorabi. Poleg osnovnih je anketirance pri dodatnih izkušnjah najbolj zaznamoval podpovprečni materialni položaj ter izrazite negativne izkušnje z vrstniki ali to, da so bili brez vsaj enega dobrega prijatelja, takih je bilo kar tretjina, petino pa slab uspeh v šoli ter prometna nesreča ali resna bolezen.
Nekdo ponovi vzorec staršev, nekdo se spremeni
Govorimo o obremenjujočih izkušnjah in travmatičnimi izkušnjah v otroštvu.
»Travmatične življenjske izkušnje so lahko od subtilnih, skritih do očitnih, od manj intenzivnih do zelo intenzivnih, od enkratnih dogodkov do dolgotrajnih, naravnega izvora ali jih povzročajo ljudje. Gre za preveč obremenjujoče izkušnje, da bi se lahko posameznik z njimi uspešno spoprijel. Obremenjujoče izkušnje v otroštvu niso nujno tudi travmatične.«
S temi izkušnjami se vsak sooča po svoje. Nekdo bo ponovil vzorec staršev, drugi bo skušal kot odrasel živeti popolnoma drugače. Nekdo bo pil, ker je pil oče, drugi se zaradi tega alkohola ne bo dotaknil. Travme lahko tudi predelamo, pravite.
»Prav gotovo. Ključnega pomena za preprečevanje nadaljnjih negativnih posledic na različnih življenjskih področjih je prepoznavanje in učinkovita intervencija, podpora in zdravljenje. Po drugi strani je pomembna tudi krepitev individualnih varovalnih dejavnikov in vzpostavljanje okolij, ki omogočajo pozitivne zdravstvene izide in kakovostno življenje. Potrebne so različne oblike intervencij, pomoči in programov. Oblika pomoči osebam z večjim številom izkušenj in težjimi posledicami je lahko individualna ali skupinska terapevtska obravnava. Eno ključnih dognanj pa je, da za uspešno zdravljenje travm niso dovolj metode, ki so usmerjene le na razumevanje, temveč so nujne tudi terapevtske strategije, ki pomagajo ljudem razviti občutke varnosti, zmožnosti za odnose, zmožnosti samouravnavanja in podobno. S tem, da travme niso doživljenjska obsodba, saj se da veliko narediti tako za blaženje kot s preventivo, s podporo ali ozaveščanjem.«
Se obremenjujoče izkušnje pogosteje doživljajo v revnejših okoljih ali se dogajajo tudi v na videz srečnih in urejenih družinah?
»Nižji socialno-ekonomski položaj pomeni tudi večje tveganje, kar se je pokazalo tudi v naši študiji, še posebno ko gre za fizično zanemarjanje otroka, kriminalna dejanja odraslega člana gospodinjstva, prav tako za čustveno zanemarjanje, telesno nasilje med odraslimi člani gospodinjstva in zasvojenosti odraslih. Seveda to ni pravilo.«
Če je le kdo, ki verjame v nas
Nekateri doživijo manj, drugi več obremenjujočih izkušenj in dogodkov, nekatere nas zaznamujejo bolj, druge manj.
»Zelo različno. Načeloma nas negativne izkušnje zaznamujejo na različnih področjih, od zdravja dalje, vendar pri tem velja kot posebej kritično, če ima posameznik štiri ali več negativnih izkušenj ali dogodkov v otroštvu. Posledice negativnih izkušenj, ki jih nismo znali sami predelati, se poznajo na psihičnem in fizičnem zdravju, za posttravmatsko rast pa človek potrebuje varno okolje in spodbudo iz okolja, spodbudo ljudi, ki verjamejo v nas in v naše okrevanje. Prav tako je pomembno, da smo kljub težkim preizkušnjam zmožni najti pozitivne trenutke, naj bo to v skodelici čaja, nasmehu prijatelja ali igri s kužkom. Najti pa moramo tudi način, da sprejmemo, kar se je zgodilo, četudi se ne bi smelo, in da lahko nosimo posledice.«
Vsi smo doživeli kakšne negativne izkušnje, če že ne travme. Od česa je odvisno, kako se nanje odzivamo?
»Na to, kako bodo na posameznika vplivale negativne izkušnje ali dogodki, vpliva več stvari: karakter, osebnostne lastnosti in tudi prisotnost pozitivnih izkušenj. Kako je človek odporen na negativne izkušnje torej ni samo prirojeno, ampak se psihološko oblikuje skozi življenje, ob različnih vplivih in izkušnjah, skozi katere nekdo gre. Ob tem je zelo pomembno tudi okolje, v katerem odrašča, lahko da je to šola, kakšen dober učitelj, ki zna motivirati, ukvarjanje s športom, prijatelji, vpetost v prostočasne ali kakšne druge dejavnosti, socialna mreža, kjer ima otrok svoj krog.«
Za to, kako se bo posameznik soočal z negativnimi izkušnjami, so odločilne prav tako pozitivne izkušnje v otroštvu. Tudi temu ste v raziskavi dali poseben poudarek.
»Zelo pomembni so varovalni dejavniki, ki blažijo negativne učinke obremenjujočih izkušenj v otroštvu. Zato je prav čustvena opora otroku zelo pomembna, pri tem gre za odnos s starši in drugimi odraslimi osebami. Veliko bolje in lažje prenaša negativne izkušnje tisti, ki ima varno okolje in ob sebi ljudi, ki ga razumejo, ga imajo radi in zanj skrbijo. V naši raziskavi je skoraj polovica, slabih 44 odstotkov anketirancev, pritrdila, da so v obdobju do 18. leta imeli vsaj eno odraslo osebo, ob kateri so se počutili varno, videno in jih je podpirala ter da jim je bila bližja kot starši. Večina je za bližnjo osebo, ob kateri so se počutili varno, omenila babico, sledijo sestra ali brat ter teta ali stric. Zelo pomemben in nezanemarljiv za otrokove izkušnje pa je tudi odnos, ki ga v adolescenci imajo s prijatelji in vrstniki.«
Da bi se otroci razvili v zdrave in zrele osebnosti, potrebujejo določene negativne izkušnje, kajti tudi v življenju ni vedno vse kot v pravljici.
»Ob negativnih izkušnjah, ki jih imaš v življenju kot otrok, lahko res prideš do določene življenjske modrosti, globine, tudi večje empatije in se lažje vživljaš v druge. Ne bi pa mogla reči, da so negativne izkušnje v življenju ali travme nujne za osebnostno rast. Vsaka taka izkušnja je preveč.«
Pri obremenjujočih izkušnjah v otroštvu gre za obsežen, ponavljajoč in dolgotrajen stres. Za tak toksičen stres je značilno kronično prekomerno aktiviranje stresnega odziva, kar je še posebej hudo, če ga doživljajo otroci, ki nimajo povsem razvitih možganov in živčnega sistema in se ne zmorejo soočati s težavami. Tak toksičen stres pri otrocih lahko kasneje v odrasli dobi negativno deluje na telesne funkcije, na posamezne organe, imunski sistem, možgane ali vodi v razvoj nezdravih praks soočanja s težavami, zasvojenost.
