»Vedno smo bili bolj vezani na Zahod,« pravi Gregor Rojko, s katerim smo se pogovarjali na sedežu podjetja v Gornji Radgoni. Največ sodelujejo s podjetjema iz neposredne bližine, Arcontom in Rosenbauerjem. V zahodno Evropo torej vozijo iz Gornje Radgone gotove izdelke, nazaj pa surovine. Slovenija ima po besedah Rojka tudi srečo, da leži na strateško pomembnem prometnem koridorju, po katerem potuje večina blaga iz vzhodne in srednje Evrope proti Italiji in drugim zahodnim državam. Transport Rojko ima danes 31 zaposlenih, med katerimi so, kot pove sogovornik, samo trije »pravi tujci«, preostali zaposleni, ki prihajajo iz drugih držav, so si že ustvarili družine pri nas in pridobili slovensko državljanstvo. Gregor, po izobrazbi tehnolog prometa, je že več kot 20 let vključen v delo družinskega podjetja, med drugim je šest let tudi sam vozil tovornjak, pri tem je imel možnost spoznati veliko držav. »Anglija, Švedska, Irska … vse sem želel videti.« Je delo tovornjakarjev res tako težko, vprašamo. »Ne. V primerjavi z delom v pisarni je vožnja tovornjaka sprostitev,« odgovarja. »Če si na cesti in imaš težavo, opraviš telefonski klic in nekdo ti jo bo pomagal rešiti. V pisarni pa si sam s težavami vseh voznikov, ki so na poti.« Kljub vsemu na voznike prežijo številne nevarnosti, tako so ponekod na postajališčih pogosti ropi. Najbolj predrzni roparji z nožem prerežejo ponjave in pogledajo, ali tovornjak prevaža vreden tovor, ki bi ga bilo možno ukrasti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Digitalizirani in idiotizirani
Lastniki in ustvarjalci vsebin se svojega odločilnega prispevka pri poneumljanju prebivalstva ali ne zavedajo ali preprosto dajejo prednost finančnemu izplenu.
Nikoli niso zamudili z izplačilom plač
Rojko poudarja, da v 30 letih poslovanja še nikoli niso zamudili z izplačilom plač. »Prav tako se še ni zgodilo, da voznik na poti ne bi mogel plačati goriva, kar se dogaja v marsikaterem podjetju. Zaposlene tudi obdarujemo za božič, damo jim vstopnice za kopanje …,« opisuje njihovo skrb za zaposlene. Kljub dolgoletnemu delovanju in rasti obsega poslovanja podjetje še vedno vodi kot njegov oče – kot samostojni podjetnik. Kot pravi, so o preoblikovanju podjetja že večkrat razmišljali. »Kot samostojni podjetnik si bolj transparenten pri poslovanju, si pa tepen pri dobičku, prav tako za vse jamčiš z lastnim premoženjem. Tudi pri poslovanju so včasih ovire, saj vsi bežijo, ko slišijo, da imaš status samostojnega podjetnika, čeprav jim lahko mi ponudimo večje garancije od marsikatere gospodarske družbe. Kljub vsemu je za zdaj za nas taka oblika poslovanja še vedno bolj ugodna, kar se izraža predvsem pri obnovi voznega parka.« Povprečna življenjska doba tovornjaka v podjetju je okoli šest let, v enem letu prevozijo okoli 120 tisoč kilometrov.
Navijajo za Gajserja
Je pa dejstvo, da opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik, prispevalo k temu, da je moral njegov oče čez noč vse prenesti nanj, kar ni bilo lahko, pravi, predvsem zato, ker je družbo prevzel ravno ob začetku globalne gospodarske krize leta 2008. »Kriza se je takrat zelo izrazila tudi v našem poslovanju, vozni park je stagniral, posledice krize so se v največji meri prenesle ravno na podjetnike. Tudi plačilna disciplina je bila v tistih letih nenormalna.« V podjetju budno spremljajo dogajanje v svetu in se že pripravljajo na napovedano novo krizo, ki naj bi najprej prizadela avtomobilsko industrijo, s katero je povezana množica slovenskih podjetij. »Banke so se že zaščitile in so bolj previdne, tudi mi se pripravljamo.« V podjetju je zaposlena tudi soproga Eva Rojko, a to, kot pravita, dela ne ovira. »Vse si iskreno povemo. Treba je ločiti med družinskimi in službenimi zadevami.« Rojkovi sicer živijo pri Negovi. V prevozniško dejavnost vstopajo tudi otroci, 26-letni Luka že vozi tovornjak, srednješolec Jaka pa se izobražuje za avtoserviserja in tako pridobiva veščine, ki mu bodo kasneje koristile pri delu v družinskem podjetju. Dolga leta je v podjetju delala tudi sestra Mateja Fekonja, ki se danes ukvarja z gostinstvom. Rojko je kot nekdanji motokrosist velik ljubitelj tega športa, družina navija za slovenskega šampiona Tima Gajserja in ga je letos v živo podpirala na osmih dirkah svetovnega prvenstva.
Želijo se širiti, a se nimajo kam
V podjetju si tudi sami prizadevajo za širitev industrijske cone v Meleh, v prostorih njihovega podjetja je bila tudi prva tiskovna konferenca, na kateri so opozorili na prostorske težave radgonskega gospodarstva. Sami bi v primeru širitve zgradili novo skladišče, pralnico za tovornjake in dodatna parkirišča. »Ampak se že deset let nič ne premakne, Gornja Radgona bi se rada širila, a se nima kam.«