Utopična ideja

Lahko trdimo, da je današnja družba vsesplošno razvita. Na razpolago so nam vse mogoče dobrine, izobrazba je dostopna vsem, tehnologija se razvija z neverjetno hitrostjo, ki ji komaj sledimo. Pa vendar se včasih zdi, da ta vsesplošni napredek ni »dosegel« osnovnih družbenih odnosov. S tem mislim na (še zmeraj) neenakopraven položaj žensk v družbi.

Enakopravnost. K njej teoretično stremi vsa današnja zahodna družba. Zakaj pravim teoretično? Ker se marsikdaj dozdeva, da enakopravnost ostaja le nema črka na papirju, lepo zveneča ideja, ki pa v praksi še zmeraj ni povsem realizirana

Če torej malo karikiram, so v slovenščini lahko le moški arogantni in le moške lahko aretirajo.

Nedavno sem zagovarjala svoje diplomsko delo, v katerem sem se ukvarjala s povezavo jezika in spola. Natančneje me je zanimalo, kako enakopravne so ženske v slovenščini. Če povzamem: primerjala sem prvo in drugo izdajo Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Prvič je izšel leta 1970, posodobljeno verzijo pa smo dobili leta 2014. Domnevala sem, da se je v tolikšnem časovnem obdobju, v katerem so se menjali različni politični in družbeni sistemi, moralo kaj spremeniti tudi v jeziku. Primerjala sem moške in ženske oblike geselskih iztočnic za poklice, pripadnosti raznim skupinam in podobno. Ugotovitve so bile delno pričakovane. Položaj žensk se je spremenil na bolje; zavzele so številne nove položaje, opravljajo poklice, za katere je nekoč veljalo, da so izključno moški. Posledično se je spremenil tudi jezik – dobili smo nova poimenovanja, kot so ambasadorka, astronavtka, akademikinja. Pozitivne so tudi spremembe pri samih razlagah gesel. V prvi izdaji slovarja so bile ženske oblike, če so sploh obstajale, definirane le kot npr. »avtorica – ženska oblika od avtor« in pri tem se je končalo. Posodobljena verzija pa je prinesla podrobnejše definicije in primere rabe, ki tako vsaj na videz postavljajo ženske ob bok moškim. Kot zanimivost: tako v prvi kot v drugi izdaji SSKJ obstajajo besede, ki se tičejo le žensk, moških oblik pa zanje ni. To so amazonka (bojevita, pogumna ženska), animirka (uslužbenka v nočnem lokalu, ki zabava goste) in avša. Nasprotno pa obstajajo tudi poimenovanja, ki zadevajo le moške: aferist, aretiranec, arogantnež, avtoelektričar, avtomehanik … Če torej malo karikiram, so v slovenščini lahko le moški arogantni in le moške lahko aretirajo. Vendar če pobrskamo po svojem jezikovnem spominu – kaj ne poznamo tudi besed avtomehaničarka, aretiranka …? Seveda jih. Le slovar jih ni vključil, saj je vključeval gesla glede na frekvenčnost rabe (kar morda ne bi smelo biti opravičilo). Jezik nam torej da jasen vpogled v to, kakšna družba smo.
Po drugi strani pa mora tudi v jeziku veljati nekakšen red. Kot vemo, je tako v slovenskem kot v večini drugih jezikov (in torej to ni seksističnost slovenskega jezika, ampak zgolj že historično pravilo), moški spol nezaznamovan, kar pomeni, da se lahko uporablja za oba spola. Hkratna raba obeh oblik (npr. spoštovani/spoštovane) privede do netekočega branja in nerazumljivosti besedila. In če povzamem besede jezikoslovke Ade Vidovič Muha, bi bila »dosledna hkratna raba za ženske in moške v bistvu le verbalna kompenzacija nemoči spremeniti družbo oziroma sistem njenih vrednot«. Dvojne oblike namreč same po sebi ne zagotavljajo enakopravnejšega položaja žensk v družbi. Predvsem bomo morali začeti drugače razmišljati in enakopravnost prenesti s papirja na vsa področja vsakdanjega življenja.