vestnik

(V premislek) Leto velikih obljub

Rok Šavel, 31. 1. 2022
STA
Čeprav smo v tretjem letu pandemije koronavirusa že povsem izčrpani od političnih bojev in nastopaštva, se zdaj vse skupaj šele resno začenja.
Aktualno

Zdaj smo že na polno zakorakali v leto 2022 in tudi prelomili kakšno prednovoletno zaobljubo, toda največje obljube še prihajajo. To so tiste od tistih, ki jih največ dajejo in jih tudi največkrat prelomijo – obljube politikov.

Čeprav smo v tretjem letu pandemije koronavirusa že povsem izčrpani od političnih bojev in nastopaštva, se zdaj vse skupaj šele resno začenja. Pa ne razumite me narobe, nisem eden od tistih, ki politike stereotipno pojmujejo kot lažnive in podkupljive. Z zanimanjem spremljam in občudujem politično dogajanje, človek je navsezadnje, kot je že Aristotel ugotovil, »zoon politikon« – politično bitje.

Vseeno pa težko ostajam hladen ob prepogostih floskulah, ki jih izrekajo naši izvoljeni predstavniki in tisti, ki bi to radi postali ter ostali. Predvsem na zadnjih bo letos poudarek, saj imamo na sporedu zdaj že s prežvečenim izrazom imenovano supervolilno leto. Večji del leta bo tako potekal v znamenju političnih kampanj, volivci pa se bomo najprej odpravili na državnozborske volitve konec aprila ter jeseni še na predsedniške in lokalne. Prve na sporedu bodo verjetno najpomembnejše, vsaj tako nas prepričujejo tako tisti, ki trenutno niso na oblasti, kot tisti, ki bi oblast radi obdržali tudi v mandatu 2022–2026. Nekateri bodo sicer zagotovo zadovoljni tudi z odstotkom glasov volivcev, kar jim bo zagotovilo udobno državno financiranje.

d66c1b15e076cab45c4edb6574ff54a1
Nataša Juhnov
em, da bo vse drugače in bolje, ko drugi pridejo na oblast. Zanje in njihove, seveda. Še naprej pa bo Slovenija cvetela, če obstoječi ostanejo. Zanje in njihove vsekakor.


Pustimo ob strani, da kljub ustavnemu zagotovilu volivci nimamo odločilnega vpliva na dodelitev poslanskega mandata posameznemu kandidatu, saj tudi v Pomurju glasujemo za Janšo, Fajonovo, Šarca ali Goloba, če hočete. Politične volje za resne spremembe volilnega sistema ni in je ne gre pričakovati niti v bližnji prihodnosti, saj to ni v interesu obstoječe strankokracije, ki vlada v naši družbi, medijih in gospodarstvu. Pa najsi bo to »leva« ali »desna«, razdelitev, ki v našem političnem prostoru večinoma tako ali tako nima smisla s politološkega vidika. No, »levi« nas v soju žarometov, na naslovnicah in v najudarnejših terminih že več kot eno leto opozarjajo na fašizem in diktaturo vladajoče garniture, tovrstna terminologija pa se bo do volilnega molka zgolj stopnjevala. »Desni« hvalijo neverjetne makro- in mikroekonomske dosežke, ki so rezultat le in zgolj vidne roke države. Večmilijonskih bonbončkov so bili vsekakor deležni le najbolj ogroženi in v nobenem primeru ni šlo za politični oportunizem in kupovanje miru s težko prisluženim javnim denarjem.

Lagal bi, če bi dejal, da komaj čakam predvolilna soočenja, saj glede na pretekle nastope enih in drugih težko gojim velika pričakovanja. Vem, da bo vse drugače in bolje, ko drugi pridejo na oblast. Zanje in njihove, seveda. Še naprej pa bo Slovenija cvetela, če obstoječi ostanejo. Zanje in njihove vsekakor. Korenitih in potrebnih strukturnih reform pa tako ali tako nobena vlada ne bo sprejela. Še največja ironija so velikopotezne napovedi političnih mrtvecev. Kot da imamo volivci spomin zlate ribice. Aja, saj ga imamo. Kmalu se bo na plakatih ponujal golob na strehi, ki se v politiko spušča iz maščevanja, ker ga je ta odstavila z odlično plačanega direktorskega stolčka. Kako romantično ozadje pohoda na oblast. Po nedvomno ključnih (za tiste, ki od politike živijo) državnozborskih volitvah bo napočil čas še za predsedniške. Volitve protokolarno najpomembnejšega in funkcionalno irelevantnega človeka v državi. O teh ne bi špekuliral, saj jim niti politični analitiki vsaj za zdaj, ko še niso znani niti kandidati, ne namenjajo veliko pozornosti.

Toliko bolj pomembne za naš vsakdanjik bodo lokalne volitve 20. novembra, ko bomo izbirali tudi župane 212 (ali takrat že več?) občin v Sloveniji. Seveda se bomo tudi takrat naposlušali velikih obljub, a te bodo praviloma bolj naravnane na lokalno problematiko, ki nam je blizu. Na lokalnih volitvah abstraktni, realni ali ne, pojmi, s katerimi opletajo na državni ravni, ne pijejo vode. Naši župani in svetniki so namreč pogosto tudi naši sosedje, ki jih lahko hitro pocukamo za rokav, ko prelomijo kakšno svojo obljubo. Skratka, pripravite si prigrizek, saj se šov, ki ga pravzaprav gledamo že nekaj časa, tudi uradno začenja. Srčno upam, da bodo tokratne volitve, ene ali druge, prinesle več kot le kozmetične popravke in to, kdo obvladuje vzvode oblasti.

Nataša Juhnov
Še največja ironija so velikopotezne napovedi političnih mrtvecev. Kot da imamo volivci spomin zlate ribice. Aja, saj ga imamo.