Danes je sedmi dan t. i. lockdowna, ki še vedno nima poenotenega prevoda, še najboljši približek je zaprtje, kar pa stanju, v katerem smo, težko rečemo. Če bi bili namreč v popolnem zaprtju, bi po ulicah hodili le bolni, ki so na poti k zdravniku, tisti, ki hudo bolnim dostavljajo zdravila, zdravstveni delavci na poti v službo ali domov ter policisti, ki bi nadzorovali, ali vsi drugi spoštujemo ukaze in smo doma. Zaprti, ker je zaprtje države. S toliko izjemami, kot jih ima tokratnih enajst ključnih dni, težko verjamemo, da bomo zares kaj spremenili.
Niti malo ne navijam, da bi država zaprla velike proizvodne obrate, jim onemogočila delo in oslabila konkurenčnost na mednarodnih trgih. Ne nazadnje niso sami »krivi«, da jih država pušča odprte. Sprašujem pa se, zakaj enaka pravila ne veljajo za vse male podjetnike. Ker je pri velikih kapital vreden več kot človeško življenje? Ne moremo govoriti, da imamo »lockdown«, če tovarne, kjer dela 200, 500, 800 ljudi, normalno poslujejo, medtem ko je k frizerju, kjer sta v skupnem prostoru frizer in ena stranka, prenevarno iti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Analiza cen kmetijskih pridelkov je pokazala visoke marže pri dveh skupinah izdelkih
Podatke 165 zavezancev so zbirali pet mesecev. Pretežen del prodanih živil slovenskega porekla.
Bog ne daj, da bi se ljudje usedli za gostinsko mizo in spili pijačo. Bolje je, da že vse leto pijejo na bencinskih črpalkah, ki so postale tudi dostavne službe in športne stavnice, tako da si, ko prideš tja le po njihov osnovni izdelek – gorivo, v manjšini.
Sprašujem se, kaj so tako zelo narobe naredili športniki, da ne smejo trenirati, tekmovati in ostati konkurenčni. Hudo nevarni so očitno tudi knjižnice, muzeji, gledališča. Da o šolah in fakultetah sploh ne govorimo. Če je moč verjeti zadnji raziskavi NIJZ, naj bi vsak četrti študent razmišljal o samomoru. Podatek je grozljiv. V obdobju, ki je namenjeno osamosvajanju in spoznavanju življenja, so že leto dni zaprti v sobo, regijo in državo.
Zato, oblastniki, ne sprenevedajte se, da je takšen način zaprtja države za splošno dobro. Državljani pa ne smemo biti naivni in verjeti, da oblast vedno dela v naše dobro. Na žalost se velikokrat izkaže, da dela bolj v svoje dobro. Pa katere koli smeri in barve je. Zato pa smo novinarji zanje nebodigatreba, ker opozarjamo na nepoštene, nepravilne, tudi škodljive poteze. Graje pa nihče noče slišati, a le redki in dovolj zreli ljudje se znajo iz kritike kaj naučiti.