Več kot 90 odstotkov prebivalcev odvisnih od Avstrije
Ena od občin, ki se srečujejo z izrazitim problemom staranja prebivalstva, je tudi Kuzma. Župan Jožef Škalič navaja, da je vzrokov za izseljevanje več. Temeljni vzrok so dvojne obdavčitve delavcev migrantov. Kot drugi vzrok za odseljevanje oziroma staranje prebivalstva pa navaja večjo umrljivost od naravnega prirasta. Vzrok je tudi (ne)zadovoljstvo zaradi bivalnih razmer, pogojev in oddaljenosti od središč. Po njegovem mnenju se mladi izseljujejo predvsem zaradi neprimerno boljših življenjskih razmer v bližnji Avstriji. Po drugi strani pa se v tej občini pojavlja zanimiv trend – v zadnjih letih namreč opažajo tudi priseljevanje mladih družin iz osrednje Slovenije. Natančnih podatkov v občinski upravi nimajo, po županovi oceni pa gre za od tri do pet družin na leto. Nekateri imajo v občini sicer le začasno bivališče in od tam migrirajo, ampak so vseeno tam.Podatkov o številu mladih, ki so se izselili, občina nima. Po podatkih statističnega urada lahko naredimo le primerjavo števila prebivalcev, starih od 19 do 26 let, npr. v letu 2008 in prvem polletju letošnjega leta. Leta 2008 jih je v Občini Kuzma živelo 165, letos 98. V tej starostni skupini je veliko študentov, zato bi bilo bolj zanimivo primerjati podatke skupine, stare od 19 do 40 let, ko so ti študenti že zaposleni, v kar pa nam podatki statističnega urada ne dajejo vpogleda. V Občini Kuzma tudi nimajo podatkov o dnevnih migrantih, ki službujejo v Avstriji, jih je pa po županovi oceni okrog 50 odstotkov, preostalih 50 odstotkov pa je po njegovem mnenju tedenskih migrantov. »Več kot 90 odstotkov delavcev iz naše občine je vezanih na Avstrijo,« še doda Škalič.
Glede ukrepov proti izseljevanju mladih pravi takole: »Nasprotujem temu, da bi v naše ruralno okolje naseljevali industrijo. Navsezadnje nimamo železnice niti bližine avtoceste. Po mojem mnenju ima Goričko edino možnost v razvoju turizma, ki bi tržil naravo, podeželje, mir, ki ga ljudje lahko tukaj najdejo, kmetije. Priti bi moralo tudi do spodbujanja malega gospodarstva, obrti.«
Podobna situacija že pred 25 leti
Bernardka Zelko izvorno prihaja iz Gornjih Slaveč in že 25 let dela kot medicinska sestra v Gradcu, kjer ves ta čas tudi živi z družino. Ob koncih tedna pa prihaja v Rogašovce, kjer so si zgradili hišo. Po srednji zdravstveni šoli v Rakičanu se je odločila za študij na zdravstveni fakulteti v Ljubljani. »V srednji šoli nisem razmišljala o tem, kje bom delala, mislila sem pač, da bom najprej študirala. Vendar se je obrnilo drugače, ker najprej nisem bila sprejeta na želeno študijsko smer, pozneje pa nisem imela pogojev za naslednji letnik, zato sem takrat opravila pripravništvo za srednjo medicinsko sestro. Možnosti za zaposlitev v tej stroki v Prekmurju takrat praktično ni bilo, pa tudi nisem preveč vztrajala pri iskanju. Delo bi dobila verjetno le v Ljubljani.« V tem času je njen partner šel delat v Gradec, saj je izgubil službo po propadu podjetja Panonija, in tako je tudi sama našla delo tam. Pridobila je nostrifikacijo, študij pa je povsem opustila. Pogoji za zaposlovanje medicinskih sester so bili že ob njenem vpisu na srednjo šolo slabi. »Bili smo en letnik v generaciji. Takrat so vsi govorili, da ne bomo dobili službe, veliko medicinskih sester je bilo zaposlenih recimo v Muri. Bil je ravno čas gospodarske krize, le ena sošolka je dobila delo v murskosoboški bolnišnici. Drugi so morali v Ljubljano, tujino, veliko pa se jih je tudi prekvalificiralo.« Bernardka niti po toliko letih o preselitvi domov in delu pri nas ne razmišlja. »Najbolj zaradi tega, ker se mi zdi, da je naš poklic v Avstriji bolj cenjen. Pa niti Gradec ni tako daleč, domov lahko pridem vsak teden ali vsaj vsaka dva. Pridem zaradi miru, okolja, da bi stalno živela tu in se vozila vsak dan, npr. v Mursko Soboto ali čez mejo, pa ne. Zdelo se mi je, da potem kot družina ne bi bili toliko skupaj. Gradec je vseeno mesto in navadila sem se živeti tam.« Bernardka ima tudi 19-letnega sina, ki kljub temu da že vse življenje živi in se šola v Gradcu, čuti močno povezanost s kraji svojih staršev. »Veliko mi pomeni, da zna slovensko. Tudi to, da se ne odloči, da bi vzel avstrijsko državljanstvo, pove, da se čuti Slovenca. S tem ko je začel ob koncih tedna v Rogašovcih igrati nogomet, je tudi razširil krog prijateljev in bolje spoznal okolje. Pravi, da rad pride domov, da mu je všeč mir, vseeno pa še nikoli ni omenil, da bi kdaj želel živeti tukaj.«Rešitev za problem odseljevanja vidi Bernardka v možnosti zaposlitve, vendar bi bil pogoj za to primerna infrastruktura. S tem ne misli na tovarne, ampak na razvoj obrti, opaža pa tudi pozitiven trend na področju državnih pomoči mladim kmetovalcem, v kar bi bilo smiselno vlagati tudi v prihodnje.
Ljudje drugod bolje sprejemajo drugačnost
Svojo izkušnjo je delila tudi Urška Bedek, ki prihaja iz Markovec na Goričkem. Študirala je socialno pedagogiko na pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer že osem let tudi živi. Partner, prav tako Prekmurec, je zdravstveni tehnik, ki v Prekmurju ni dobil službe, v Ljubljani pa takoj. Sama je zaposlena v svoji stroki, dela v vzgojnem zavodu za otroke, od Ljubljane je oddaljen pol ure vožnje z avtomobilom. V Prekmurju bi težko dobila službo v svoji stroki, še posebej brez izkušenj in izpolnjenih pogojev, kot je dobila priložnost v svoji službi, ker so potrebovali ustreznega človeka. »Po pravici povedano, tudi če bi sedaj imela možnost, da se zaposlim v Prekmurju, se najverjetneje ne bi, ker mi ustreza, da živim v Ljubljani. Vedno se kaj dogaja, vse je na dosegu roku, ljudje bolje sprejemajo drugačnost.« Cenim Prekmurje, ljudi, naravo, ampak je težko dobiti primerno službo. Je pa lažje glede stanovanj ali hiše, ker so nepremičnine cenejše kot v Ljubljani ali okolici.«Prihajajočo lokalno oblast tako čaka iz leta v leto večji izziv, kako predvsem mlado in tudi drugo delovno aktivno prebivalstvo ponovno zvabiti v prekmurske, predvsem goričke kraje.
Maja Hajdinjak
