Krivka. Dobra beseda. Čemu torej beseda “krivec”, če krivcev na tem planetu sploh ni, smo samo krivke. Vsega smo krive ženske. A, kot sem rekla; na to se je treba čim prej navaditi, ker nikoli ne bo drugače. “Kako to pereš, da se perilo ne suši?!” ali pa “Ne najdem spodnjih hlač, kam si jih skrila?” povedano s takim tonom, da se seveda ve, komu je hobi skrivanje spodnjega perila (ker res nimam drugega dela, kot da nosim gate po hiši), sta le dva primera od najmanj sto “tisikriva” stavkov, ki jih ženske slišimo na dan. A tako je.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
Še bolj je zanimiv fenomen, da, kot mama, praktično nimaš možnosti, da narediš kaj prav. Ker … kaj pa vem, zakaj. Verjetno še eno dejstvo. Usoda? Prekletstvo? Vzemi, kar želiš. Itak je vseeno, ker - nimaš prav in si kriva. Prej se boš tega naučila, lažje ti bo. (Tapkanje pomaga ;)). In to se začne opažati takoj, ko se v naših življenjih pojavi tisto zaradi česar te potem kličejo mama - otroci. Bolj pošteno do nas bi bilo, da bi nas klicali kar “nimašprav”. Itak je to vsem jasno. Torej, ko se otročiček rodi, mu ti najprej pomoliš dojko. In slišiš:
“Ne želite dojiti? To pa ni dobro.”
“Ah, groza - dojila boš? Nič pametnega ne ješ, kakšno bo potem to mleko?”
“Kaj? Samo dva meseca si se trudila z dojenjem, potem si pa začela dodajati po steklenički?”
“Zakaj pa mučite otroka? Naj spi! Dajte mu stekleničko, pa bo mir.”
Potem, ko se prehranjevalni asortiment že malo razširi, je spet ista zgodba. Iz trgovine pelješ hrano v steklenički; tri si vzela, ker se odpravljate na neke obiske.
“O, kašica? Zakaj pa tega ne pripraviš doma? Veš, kako je to enostavno! Pa hitro!” Druga: “Ta znamka je popolnoma brez okusa. Poskusi z drugo, saj ni toliko dražja.”
Ali pa vlečeš domov steklenico vložene rdeče pese in - seveda - naletiš na komentarje, da je pa doma kuhano itak najbolj zdravo. Ti pa si se v trgovini popolnoma prepotila, da si krotila otroka, kupila čim manj svinjarije v obilki bonbonov, medtem pa si brala droben tisk o tem, kje je zrasla rdeča pesa in ali ima res slovensko poreklo. Takrat sem se že videla, kako jo doma, na maminem vrtu, ker ga v bloku pač nismo imeli, sadim, okopavam in potem kuham. Da bo ja pravega porekla; bog ne daj tujcev na našem krožniku!
Ja, tako je življenje mam. Vam pravim, smo večne “nimašprav”, ali na kratko povedano "zgube". Nimamo možnosti, da kdaj “zmagamo”. Ker - ali je otrok preveč oblečen ali premalo; ali se prehranjuje preveč eksotično za naše kraje.
Recimo: “Kvinoja?! Kaj za vraga je pa to?” ali pa preveč zdravo “Eh, ubogi otroci - malo sladkorja pa morajo pojesti.” Ali se preveč lepo obnašajo: “Postavi se zase! Vsega pa tudi ne smeš dovoliti svoji sestrici”, ali pa so totalni grebatorji, ki sorojencu ne privoščijo niti sekunde gugalnice več, kot so bili na njej oni sami. Če jim bereš, to ni vredu, ker so že preveliki; če jim ne bereš, spet ne, ker ne morejo zaspati. Če otroka, ko le majčkeno zakašlja, pelješ k zdravniku, te bodo poslali domov, saj se lahko v tamkajšnji čakalnici naleze kake hujše bolezni; če ga ne pelješ, te skrben ati, ki otroške zdravniške ordinacije še videl ni od znotraj, označi kot nekoga, ki otroka zanemarja.
Skratka - nikoli, ampak res nikoli, ni v redu. Zato pa so situacije, ki kažejo, da pa brez "zgub" življenje enostavno ne laufa, toliko bolj smešne. Sediva za mizo, eden prek drugega, otroci v kopalnici, v banji. Poslušam pridigo o tem, da bodo otroci povsem omejeni zaradi mene, saj nič ne naredijo sami. Češ, da jim vse nesem k riti, bla bla bla. In, da, zakaj se kar naprej in takoj odzivam, ko me otroci kličejo. Naenkrat se sliši glas najstarejše iz kopalnice: “Mama! (premor) Mama! (spet premor)” Jaz sedim. Protestno ne vstanem, niti se ne oglašam. Nujno ni, si mislim, saj iz kopanice ne prihajajo kaki zvoki utapljanja, davljenja, špricanja krvi ali česa podobnega. Sedim. “MAMA!” On gleda v računalnik. Tudi sedi. Je tiho. Naenkrat se zasliši iz kopalnice.
“Oči!” Oče treh otrok, ki se pravkar čopajo in očitno nekaj potrebujejo, vzame oči in roke z računalnika. Vstane (uau!)in se skoraj že premakne v smeri kopalnice, ko se od tam zasliši: “Oči! ... Kje je mama?”
