vestnik

Vida vidi: Skrivno življenje navadne gospodinje

Vida Toš, 20. 4. 2018
Vida Toš
Prvič v najini zvezi imam prostor, kamor gospodova noga sploh ne stopi; razen, ko imam jaz norhaus, on pa išče sveže oprane gate.
Aktualno

Deset let, no, dobro, ni deset, ampak tu nekje, no, tega nisem počela. Res! Ker? Ker … odgovor je - saj me poznate - kompleksen.

Poleg majhnih otrok, ki cele noči bluzijo, ti pa posledično ne spiš, službe, kjer prav tako ne moreš ravno spati, in vseh obveznosti mame - najprej enega, potem dveh in nazadnje treh otrok, rojenih v štirih letih, pač nisem. Likala.
Podnevi ne, ker - tudi, če je bila sekunda časa, ne moreš v majhni kuhinji raztegniti še likalne mize. Na jedilni pa je itak toliko stvari, da, če začneš zlagati, mine dan. Če ti pa slučajno uspe postaviti mizo in priklopiti likalnik, pa - evo, že prišiba eden, dva, ali celo trije in vlačijo za likalni kabel. Ne; ni šlo. Smo pač hodili bolj ali manj pomečkani. Majhne cunjice itak otreseš, ko jih obešaš, pa se skorajda popolnoma zravnajo. Velike pa … poleg vseh napak, ki jih najdem pri očetu mojih otrok, moram priznati, da ima tudi kakšno dobro lastnost. In ena od njih - potem pa se že skoraj konča, a vseeno je tudi ta pomembna - je ta, da ne mara srajc. Hvala vesolju! Tisti dve poletni s kratimi rokavi, pa mi je uspelo obesiti tako globoko v omaro, da ju dve ali tri leta sploh ni našel. Aleluja! Skratka - preživeli smo. A zdaj, po selitvi, sem spregledala. Nelikanje? Kakšna napaka!

45325891e9d19eb56705485e17412c28
Vida Toš
Ne obremenjujem se sicer s tem, da se rezultat mojega dve ali tri urnega stanja ne vidi. No, se že vidi, da je zlikano, a - dosti bolj se vidi, da ni.

Preselili smo se v res ogromno hišo. Ne, da smo jo zazidali; no, na koncu smo jo skoraj do konca olupili in je bilo pravzaprav hujše, kot če bi zidali novo, ampak - reči hočem, da smo jo dobili in pri vsej tej kvadraturi se je v njej našel tudi prostor samo zame. Ja! Sem ponosna lastnica - pralnice. Vam povem - to je, ne le največja pridobitev, ki si jo lahko želi prav vsaka ženska, to je, odkar smo v hiši, tudi meni najljubši prostor.


Častna! Sploh ne vem, kako sem lahko do zdaj živela; bila sem totalno v temi.


Prvič v najini zvezi imam prostor, kamor gospodova noga sploh ne stopi; razen, ko imam jaz norhaus, on pa išče sveže oprane gate. A to je zelo, zelo redko. In pralni stroj imeti v čisto svojem prostoru je … to je boljše kot imeti doma savno; stavim. Ko ti ni treba več stopati prek kupov umazanih cunj, ki kar lezejo ven iz košare za perilo; ko ne poslušaš ponoči v bloku, kdaj bo že končno nehal centrifugirati, potem pa celo ugotoviš, da je tvoj že nehal, da zdaj ožema sosedov … skratka - zapreš vrata, in je vse tipi-topi. Videti je oprano, pospravljeno in zlikano, čeprav je tam notri cel kaos. In kar je najbolje - v ta kaos se vsi tisti, ki ga itak ne bodo pospravljali, sploh ne vtikajo.


A zdaj vam bom zaupala, zakaj sem tako vzhičena ob dejstvu, da imam pralnico, v kateri je tudi sušilni stroj in likalna deska, ki je - omg, bi najraje vzkliknila od sreče - vedno postavljena. Ker … ker je ta prostor čisti zen. Včasih grem v jutranji ali popoldnevni naglici mimo vrat pralnice, jih pogledam in si zaželim, da bi šla lahko prav ta trenutek notri; likat, zlagat cunje in - uživat. Od kod preobrat? Od kod zdaj strašna želja po likanju; deset let pa suša na tem področju?


Ker sem ugotovila, da sta čas in prostor, ki ju porabim za opravila tam notri - čisto in samo - moja. Zen. Nikogar. Nikogar!


Le jaz, stena, v katero gledam, ko likam, in zvok pralnega ali - ponavadi pa celo in - sušilnega stroja. Velikokrat si naštimam glasbo, ki jo hočem jaz in mi čisto nihče ne zavija z očmi ali ne vsiljuje svoje, in likam. Kakšna joga, lepo vas prosim! To je bil zame čisti stres, ko sem hodila na jogo. Najprej sem morala dobesedno uiti, če ne, bi šli vsi trije otroci z mano; ko sem pa prišla nazaj, je pa bilo itak nepopisno … Z vijoličnim flomastrom popisane stene, polna wc školjka - brez papirja - tam zunaj pa neznano kdo z neobrisano ritjo … Ne, niso bili sami doma, niti slučajno.


No, zdaj mi ni treba pred nikomer bežati, otroci ponavadi že par ur spijo, prav tako njihov oče, ko jaz stopim v svoj skoraj tempelj. Včasih mi uspe tja priti že prej; lahko da se igrajo, mogoče so zunaj. Potem je tisto brnenje vseh mogočih strojev v moji pralnici še bolj dobrodošlo. Ne slišim namreč krikov kreganja, klicev na pomoč in podobnih igralskih fint od zunaj, ne slišim nič, jaz sem enostavno tu.
Ne obremenjujem se sicer s tem, da se rezultat mojega dve ali tri urnega stanja ne vidi. No, se že vidi, da je zlikano, a - dosti bolj se vidi, da ni. To, da se nič ne vidi, ko gospodinje kaj delamo, je itak dejstvo - ne vidi se, če je čisto, skuhano in zlikano. Se pa presneto vidi, če ni. Ali, kot sem rekla svoji mami, ko me je opomnila, da naj na velikonočno nedeljo ne čistim oken: “Saj ne bo nihče videl - ne mene, ne tega, da so šipe čiste.” In sem oprala okna.
Tako da, odslej sem zasvojena z likanjem. Nikogar nikjer. Samo ti, likalnik in stena. Zen. Ki je za nameček še koristen. Le kaj si lahko še več gospodinja želi?!