vestnik

Vida vidi: Bistra kot gosti sok

Vida Toš, 18. 5. 2018
Pixabay
Umirjena.
Aktualno

Bil je poseben patron. Odvetnik, jezičen in nabrit. Všeč mi je bil. Srednjih let, a z eno tako čisto posebno energijo. Rada imam moške, ki izstopajo. Sploh, če to počnejo s pomočjo svojega jezika; ne bom lagala, da me njihovi drugi organi ne zanimajo.

A moje zanimanje najbolj spodbudi moški, ko je zabaven in zna to tudi pokazati ter povedati. Tak, ki se rad in od srca smeje. Tudi on je bil tak, na sodišču, kjer smo se srečevali, se je pogosto ustavil pri nas, novinarjih, in že smo se smejali. Nato – bila sem na porodniškem – ga nisem več srečevala v odvetniški halji, sva se pa enkrat – čisto mimobeže – srečala na ulici. Spoznal me je, čeprav sem se skoraj kotalila, majhna, kot sem, s tistim svojim trebuhom. Začel se je smejati in mi – pravzaprav se sploh nisva ustavila, bilo je kar mimogrede – rekel: "Ti je bilo treba tega?" (smeh). Smejala sem se, tudi ko je bil že zdavnaj za ovinkom ulice. Še danes mi gre na smeh, kako prisrčno je bilo vse skupaj.

d06a40d05a4ebf0c607e439d2fbc86af
Pixabay
Dihaj.

In, čeprav tako mimogrede, se na te njegove besede pogosto spomnim. Sploh, ker sem bila takrat, ko me je to vprašal, okrogla prvič, potem pa še dvakrat. Pogosto se po tem, ko doma mine nevihta, in si hladim glasilke od silnega dretja na mulce (ki seveda ne pomaga, razen da pokasiram pripombe o tem, da sem najbolj dosadna in grozna mama na svetu) pomislim: "Mi je bilo treba tega?!" In najdem odgovor v sekundi. Seveda ne! Šparaj glasilke, jih boš rabila za kaj drugega! Srce pa tudi; ne bi bilo čisto nič kul, da me zdaj kap. Na vprašanje nuje nekega dogajanja se spomnim tudi skoraj vedno, ko dirkam okrog kot kura brez glave; a kura z avtomobilskim izpitom. Kar zna biti problem. Ker – ja, bog me ima rad, samo tudi on si bo enkrat rekel: "Zdaj pa dovolj. Naj poči, kaj pa toliko divja."

eb92164831c099f1b8af80b02812a656
Pixabay
Zamašek, prometni.

Ko se potem doma umirim, ko adrenalin od tekanja, lovljenja terminov in česarkoli že, popusti, si vedno rečem – daj, tega ti pa res ni treba. Komu to koristi? Zakaj? Predvsem pa – ali je kaj drugače, ko skoraj izgubiš pete? Ali glavo? Je kaj bolje? Seveda ne. Nasprotno. In ugotovim celo – ja, treba je bilo. Zato, da si ugotovila, da lahko to spremeniš. To lahko, drugega ne moreš.
Sem si pa zdaj na telefon naložila eno posebno aplikacijo. Nosi zelo preprosto in povedno ime "umiri se". Ko ga vklopim, se mi na zaslonu najprej izpiše "Take a deep breth", torej "globoko vdihni", nato pa lahko vklopim najrazličnejše super zadevice: prekrasne fotografije, kratka predavanja in pa instrumentalne glasbe. Saj veste – zvoki narave, pa druge glasbe, ki povzročijo, da postaneš čisto mehek.

0b1ca7f372a706d5720161ebf1b6d176
Pixabay
Mir.

Tako sem včeraj, ko sem se peljala domov, skoraj zaspala v avtu. Kar bi bilo čisto super, če ne bi bila jaz za volanom. Tako da – saj bo … počasi se bom naučila. Sem pač ena tistih, ki rabi malo več časa, da ji potegne. In – ampak, to mi gre pa posebej in zelo na živce – vedno znova padam na enem in istem izpitu. Ko recimo že vem, kako bi bilo dobro, kaj bi bilo potrebno in podobno – se še vedno zgodi, da padem nazaj. In tulim. In bezljam. In … eh, saj pravim. Kaj hočete, bistra kot - gosti sok, bi lahko rekli. In se ne bi veliko zmotili ;)

Kaj zdaj berejo drugi