Jutri se bo sejemski vrtiljak na Agri v Gornji Radgoni spet ustavil, že šestinpetdesetič. Nekoč, ko ga je še poosebljal Ivan Kovač, je bil vanj močno vpet tudi leta 1963 v Gornjo Radgono priseljeni Beltinčan Vinko Rous (rojen leta 1941). Njegov pradedek Marko je v Beltincih leta 1907 na svoji zemlji dal postaviti kapelo v čast lurški Materi Božji, blagoslovljena je bila leto pozneje.
»Ko se je sejem preselil iz središča mesta na sedanjo lokacijo, se je začel hitro širiti, vedno več je bilo ponudbe in obiskovalcev. Prek takratne sestavljene organizacije združenega dela ABC Pomurka je potekalo sodelovanje s številnimi evropskimi partnerji, težnja je bila, da bi ga preselili v Mursko Soboto, vendar je takratni predsednik Gospodarske zbornice Slovenije in direktor Gospodarskega razstavišča Ljubljana (GRL) Leopold Krese to preprečil. Ko je sejem posloval še kot samostojna enota GRL, sem bil nekaj let njen finančnik, opravljal pa tudi druge naloge, vendar bolj prostovoljno kot za plačilo,« se spomni Rous. Lepe spomine ima tudi na čas, ko je v okviru Pomurskega sejma povezoval tradicionalno parado kmečkih običajev po gornjeradgonskih ulicah.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Vrt spominov in tovarištva odslej bogati Cankarjeva tepka
Spominjali so se Ivana Cankarja in osvobodilne fronte.
Predan delu za širšo skupnost
»Ta posel mi je vedno 'ležal', rad ga imam, sem pa perfekcionist in zasvojen z delom, kakor je značilnost naših družinskih članov,« pove o računovodskem poklicu najmlajši od skupaj desetih Rousovih otrok. Med smehom pove, da je bil neke vrste »deseti brat«, domači ga kličejo Vinc ali Vinci.
V njegovem življenjepisu je – tako kot v utemeljitvi za podelitev naslova častni občan Gornje Radgone v letu 2010 – zapisano, da ga je po osnovni šoli v Beltincih, izobraževanju in usposabljanju za finančno-računovodska opravila v Murski Soboti in odsluženju vojaškega roka »splet okoliščin pripeljal v Gornjo Radgono, kjer se je zaposlil v gradbenem podjetju s 760 delavci«.
Ženo spoznal na sejmišču
Gornjeradgončanko Ivanko, rojeno Vrbanič, medicinsko sestro v zdravstvenem domu, je spoznal na plesišču sejmišča, ko je bilo to še v središču mesta. »Nagovoril sem jo, všeč mi je bil njen značaj, iskra je preskočila in leta 1966 sva se poročila. Leto kasneje se nama je rodil sin Gregor, tri leta pozneje hčerka Romana. Zgradila sva si dom, vendar se je zaradi moje družbenopolitične angažiranosti, ki je bila poleg redne službe nepoklicna in brezplačna, z otrokoma bolj ukvarjala soproga,« navaja tudi dvakratni dedek; sin Gregor ima Uroša, ki je končal srednjo medicinsko šolo, hčerka Romana (žal je zaradi neozdravljive bolezni že pokojna) je imela Manco, ta je v tretjem letniku gimnazije v avstrijski Radgoni.
Vinko večkrat poudari, da v njegovem obdobju »brez referendumov oz. samoprispevkov ni bilo tako rekoč nič, z njimi so se gradile ceste, vodovodi, kanalizacija, šole in podobno« (tako je bilo tudi drugod po Pomurju!), da »je krajevna skupnost opravljala tako zahtevne naloge kot jih danes občina« in da je »odločilno pripomogel, da je Gornja Radgona dobila zdravstveni dom in lekarno«. Kot predstavnik takratnih štirih pomurskih občin (Murske Sobote, Gornje Radgone, Lendave in Ljutomera) je v republiški skupščini zdravstvenega varstva in zavarovanja za ta namen uspel zagotoviti potrebna sredstva.
Več o življenjski poti Vinka Rousa pa v jutrišnji prilogi Pen.
