vestnik

Voda in svoboda

Matjaž Gruden, Strasbourg, 31. 7. 2018
Annie Spratt
Aktualno

Blizu našega strasbourškega doma so mestne oblasti pred leti prenovile letno kopališče. Investicija je bila precejšnja, rezultat na prvi pogled bleščeč, že zaradi pločevinastih sten bazena, ki, čeprav odprt, obratuje vse dni v letu. In ko je letošnjega aprila globalno segrevanje ponovno pokazalo zobe in so se temperature dvignile skoraj na trideset stopinj, smo se z družino odpravili na kopanje. Nismo bili edini. Pred bazenom se je vila dolga vrsta ljudi, znotraj je bila gneča še bolj nepopisna. Če pa je med čakajočimi, navkljub gneči, vladala tipična dopustniška prešernost, je bilo znotraj s panelno ogrado zavarovanega kopališkega kompleksa, po katerem je patruljirala množica s piščalkami oboroženih uniformirancev, čutiti napetost. Težave so se začele že kmalu po prihodu. Ker v Franciji živim že več kot dvajset let, sem bil prepričan, da smo prišli ustrezno pripravljeni. S Tristanom sva svoje običajne kopalke zamenjala z bolj oprijetimi "speedo" modeli, saj po izkušnjah vem, da te v ohlapnejših, moškim v srednjih letih bistveno primernejših kopalnih hlačkah, ne spustijo v vodo. Baje zaradi higiene. Za Mašo in Taro me ni skrbelo. Dokler v vodo ne skočita v burkiniju, sem si mislil, ju bodo pustili pri miru.

1152b9155528f66d83cfe9c97b3a68cc
Sašo Bizjak
Matjaž Gruden

Najprej so prišli po mene. Zaslišal sem predirljiv žvižg, potem pa se mi je približala patrulja dveh reševalcev iz vode in zahtevala, da si slečem majico, ki jo, zaradi občutljive kože in po zdravniškem nasvetu, vedno nosim med kopanjem. Moji medicinsko utemeljeni razlogi niso naleteli na nikakršno razumevanje alzaških bademajstrov, ki sta me poučila o varnostnih in higienskih tveganjih, ki jih moja individualna skrb za lastno zdravje prinaša skupnim interesom in blagostanju vseh kopalcev. Če navkljub vsemu želim vztrajati pri uveljavljanju mojih pravic in svoboščin, sta nadaljevala, pa moram zdravniško potrdilo pridobiti na posebnem obrazcu, ki ga nato pošljem mestni službi, ta pa mi bo, po natančni preučitvi vloge, morda odobrila, da se z majico, ki me ščiti proti kožnemu raku, namočim v bazen pod njuno jurisdikcijo.
"Imate srečo, da je šele april," se je dobrohotno pošalil eden izmed njiju, "morda vam dovoljenje uspe dobiti pred koncem kopalne sezone." "A za naslednje leto boste potrebovali novo," je dodal njegov manj hudomušni kolega. Tako sem z nezaščitenim hrbtom občepel ob robu bazena in si z roko zaščitil oči, da bi med množico kopalcev pazil na otroka, ki sta se obupano trudila, da bi se zabavala v prepolnem bazenu. Sončna očala namreč niso dovoljena.

Dobrodošli v dobi iliberalne rekreacije

V tistem trenutku me je nekdo potrepljal po ramenu. "Gospod," je dejala v belo oblečena paznica, "tukaj je veliko družin." Ker je bilo očitno, da ji ne sledim, je razložila, da imam premajhne kopalke in da na kopališču prisotnim kažem več riti, kot to dovoljujejo statuti in pravila strasbourške mestne uprave. "Mene sicer ne moti," je s koketnostjo skušala omiliti novi napad na moje individualne pravice, povzročen s tem, da so mi najprej vsilili kopalke, ki sem jih zadnjič nosil pred desetletjem, potem pa še slekli majico, ki bi drugače prekrila pregrešno razkazovanje mojih oblin, "ampak za otroke gre". Potrpežljivo je počakala, da sem si kopalke povlekel kolikor se je dalo navzgor, potem pa odkorakala naprej, ne zavedajoč se, da je manever povzročil še večji napad na družinske vrednote na sprednjem delu mojega telesa.
Počasi sem začel obžalovati odločitev za nedeljski izlet. Da družini dvignem moralo, sem se odpravil v iskanje bifeja. Zaman. Vrli prenovitelji bazena so, hote ali nehote, prezrli dejstvo, da kopanje povzroča žejo in lakoto. Na kopališču ni mogoče kupiti niti vode. Ko sem na to dejstvo opozoril osebje, so mi povedali, da je hrano in pijačo mogoče kupiti izven kopališča. "Ampak če greste enkrat ven, potem ne morete več nazaj," so mi pojasnili. Ljudje so v tej trdnjavi klorirane avtoritarnosti obsojeni na pomanjkanje, edina rešitev je izgnanstvo brez možnosti povratka.
Počasi je režim začel dosegati svoje. Nadaljnje epizode uveljavljanja reda in miru sem začel sprejemati nekoliko rezignirano, s trpkim spoznanjem, da so mi v imenu varnosti, reda in družinskih vrednot žrtvovali svobodo. Ko je Tara jokajoča pritekla iz bazena, iz katerega so jo nagnali, ker ni imela spetih las, sem jo le nekoliko odsotno pobožal po glavi. Ko so med slikanjem lastnih otrok opozorili, da fotografiranje ni dovoljeno, sem se le nasmehnil in pospravil telefon. Nemočno sem obležal na brisači in gledal v zgradbo Evropskega parlamenta, ki jo od kopališča ločita le cesta in tehnična ovira. Med zasedanji je bazen baje zelo priljubljen med poslanci in evrokrati, ki si s plavanjem blažijo bolečine v hrbtu.
Naenkrat se je po ozvočenju zaslišala sirena, potem pa nas je glas, v treh jezikih, opozoril, da bodo v pol ure začeli z evakuacijo kopališča. Glede na razmere se mi je zdel izbor besed še posebej primeren. Na hitro smo pobrali svoje stvari in poklapano odšli domov. Otrokom sem želel prihraniti še izkušnjo evakuacije. Ne vem, zakaj se mi je zdelo, da jo bodo opravili z nemškimi ovčarji. Ne nazadnje so tej pasmi Angleži včasih rekli alzačani. Dobrodošli v dobi iliberalne rekreacije.