Praznik dela po dveh letih ponovno proslavljamo z večjimi prireditvami, postavljanjem mlajev in prižiganjem kresov. Ko govorimo o prvem maju, je sicer treba razlikovati dve stvari, pravi slovenski etnolog, univerzitetni profesor in publicist Janez Bogataj. Eno so korenine tega praznika, drugo pa so njegove oblike od konca 19. stoletja.
»Korenine tega praznika so v številnih majskih slavjih, v katerih so naši davni predniki častili ponovno oživljanje in prebujanje narave. Tak zelo značilen praznik je na primer florjanovo, ki ga praznujemo 4. maja, ko postavljamo mlaje. Na Slovenskem je to postavljanje mlajev prevzel 1. maj. Ta dediščina je zelo stara, lahko ji sledimo vse do starega Rima ali še dlje, ko so imeli ljudje navado postavljati majska drevesa, kurili so kresove, poznamo pa še druge oblike praznovanja, ki so značilne npr. za keltska ljudstva. Številni elementi so se ohranili v srednjem veku in tudi krščanstvo je sprejelo marsikatero sestavino nekdanjih poganskih proslavljanj,« je povedal.
Pomembne spremembe se zgodijo proti koncu 19. stoletja oziroma v drugi polovici 19. stoletja, kar je povezano z razvojem industrijske družbe, v kateri se je oblikoval delavski sloj. Tradicija 1. maja kot mednarodnega praznika dela se začenja v letu 1886, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez po uspehih, ki jih je doseglo kanadsko delavsko gibanje zlasti leta 1872, zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen osemurni delovnik. V podporo pritisku delavskih organizacij, da bi ta predpis začel veljati 1. maja tega leta, so se na ta dan v Chicagu organizirale trume delavcev in začele splošno stavko. Prvi maj je tako postal praznik boja delavcev za svoje pravice. Julija 1889 je kongres Druge internacionale, organizacije socialističnih in delavskih strank, v Parizu najprej priporočil, naj bo 1. maj praznik delavske solidarnosti.
»V slovenskem prostoru smo ta praznik prvič praznovali že leta 1890, torej eno leto po kongresu, in sicer v Ljubljani, Trstu, Celovcu, Beljaku, Celju in Mariboru. Seveda je bil praznik prepovedan, ampak so ga delavci kljub temu praznovali,« pove Bogataj.
Prvi maj je bil za državni praznik razglašen šele 22. aprila 1945, uzakonili pa so ga leta 1948. Leta 1949 je postal dvodnevno praznovanje, leta 1973 pa so ga preimenovali v praznik dela in tako se imenuje še danes. »V vsej tej dolgi zgodovini je bil ta praznik izrazito politično obarvan. Slavili so ga in ga še slavijo na predvečer s prižiganjem kresov in postavljanjem mlajev. Sam praznik se je zjutraj 1. maja začel z budnico delavskih godb, sledili so razni sprevodi slovesno oblečenih delavcev in članov njihovih družin do bližnjega hriba, jase ali gozda, kjer je potekalo delavsko srečanje, na katerem so bili politični govori in kulturni program. Zadnje je zelo pomembno poudariti, saj danes v glavnem pečejo čevapčiče in nabijajo narodnozabavno glasbo,« opisuje Bogataj. Delavci so ob prazniku v gumbnicah nosili rdeče nageljne, ponekod tudi šmarnice. Ob tem Bogataj kot zanimivost omeni, da je tudi Katoliška cerkev spoznala razsežnost tega praznovanja. Papež Pij XII. je namreč razglasil 1. maj za god Jožefa delavca, ki je postal zavetnik vseh delavcev.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Nič ne bo s finalom in Evropo: Rogaška zmagala po enajstmetrovkah
Za nami je še zadnje dejanje pokalnega polfinala. V Fazaneriji sta se merila Mura in Rogaška. Za obe ekipi je to bila še zadnja priložnost, da ostaneta na vlaku za uvrstitev v evropsko tekmovanje. Rogaška glede na nizek položaj na prvoligaški lestvici tako ali tako, Mura pa bi sicer imela še teoretične možnosti tudi v prvenstvu, vendar je to glede na njene rezultate in igre v tej sezoni le malo verjetno. Zato bi morali črno-beli danes doma storiti vse, da se prebijejo v finale in ostanejo v igri za lovoriko. Vendar jim to ni uspelo. Po rednem delu je bilo 2 : 2, v podaljških pa so enostavno storili premalo, da bi si že takrat priborili zmago. Kazen je sledila pri enajstmetrovkah. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
V Sloveniji so bile po drugi svetovni vojni vse do druge polovice 50. let značilne prvomajske parade, najprej v republiških središčih tedanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, potem samo v Beogradu, nazadnje pa so jih proti koncu 80. let opustili. Parade so bile dvodelne. Najprej je bilo razkazovanje orožja in korakanje vojske, v civilnem delu pa je sledil prikaz gospodarskih in drugih dosežkov v kolonah tovornjakov, traktorskih prikolic itn. Ta model praznovanja smo prevzeli od nekdanje Sovjetske zveze in je vsako leto privabil ogromno nastopajočih. Nekaj časa je bilo od oblasti zapovedano tudi obešanje zastave. »Dokler je bilo to zelo strogo, so na primer po Ljubljani hodile osebe, ki so nadzorovale, kdo ni izobesil zastave, za tiste je sledila kazen. Gre za primer zanimivega ekstrema, ki ima svojo podobo tudi v sodobni Sloveniji, kjer marsikdo ne izobesi zastave niti za državni praznik, ne samo za 1. maj,« pravi Bogataj. Zanimiva je še ena folklorizacija praznika dela. Del prebivalstva, zlasti člani nekdanje Zveze komunistov, so 1. maj imenovali tudi komunistična velika noč, zato so ta dan jedli kuhano šunko, potico in rdeče pobarvane pirhe. Sčasoma, z demokratizacijo in drugimi spremembami, je praznovanje tega praznika postajalo vse bolj le še druženje na dogodkih na predvečer praznika, sicer pa je praznik dela danes povezan še z izletništvom, krajšimi dopusti in raznimi športno-zabavnimi prireditvami. »Nivo izobraženosti delavske družbene skupine je danes bistveno drugačen, kot je bil v drugi polovici 19. stoletja, ko so delavci potrebovali neke svoje zagovornike, zaupnike, sindikaliste. Mislim pa, da nas sodobno življenje uči, da je še vedno treba budno skrbeti, da so delavske pravice take, kot bi morale biti, zato se mi zdi ta praznik pomemben, da se enkrat na leto nanje opozori. Osebno sicer menim, da so učinki mnogo boljši, če se nanje opozarja vse leto in če opozorilom sledijo konkretna dejanja,« meni Janez Bogataj.
Za pravice se je treba vedno znova boriti
Od konca 19. stoletja do danes so se spremenile in menjale številne družbene ureditve, a praznik dela ohranja svojo vlogo in pomen. »Kar se tiče nas sindikalistov, je praznik dela bil, je in bo borba za delavske pravice. Te niso bile podarjene, za vsako se je bilo treba boriti. Ob tem se je treba zavedati tudi tega, da je te pravice zelo lahko izgubiti, zelo težko pa pridobiti nazaj,« pravi Zdenka Bobovec, ki že 30 let dela kot sekretarka območne organizacije Pomurje Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). V sindikatu, kot pravi, se borijo za to, da dobijo ljudje pošteno plačilo za pošteno delo. V zadnjih letih se med drugim zavzemajo, da bi bila najnižja osnovna plača enaka višini minimalne plače. »To je eno najpomembnejših področij, ker so dodatki do minimalne plače preveliki,« pravi Bobovčeva.
Na področju uveljavljanja pravic imajo težave predvsem tiste dejavnosti, kjer ni kolektivnih pogodb. V tem primeru sicer velja zakon o delovnih razmerjih, a v tem marsikatere pravice delavcev niso razčlenjene, zato so se v sindikatu pogovarjali o tem, da bi potrebovali neko splošno kolektivno pogodbo. V času epidemije so v sindikatu največ pozornosti posvečali varnosti. »Šele v tem času smo spoznali, kako pomembna je varnost na delovnem mestu, varna zaposlitev, varna starost, socialna varnost. V Pomurju v zadnjih letih sicer nimamo stečajev razen ECC Escade v Gornji Radgoni lani. Če primerjamo z leti po osamosvojitvi – takrat je bilo zelo hudo. Podjetja, ki so poslovala samo z Jugoslavijo, so izgubila trge in marsikje niso bili na to pripravljeni.«
V ZSSS so oblikovali osem predlogov za boljšo in bolj solidarno družbo, med katerimi je na prvem mestu vrnitev k učinkovitemu socialnemu dialogu v okviru ekonomsko-socialnega sveta. »V ustavi piše, da smo pravna in socialna država, zato moramo kot taka država imeti neke pravne norme in socialne zadeve rešene. A na tako nizkem nivoju, kar se tiče socialnega dialoga, kot smo bili v zadnjih dveh letih, nismo bili še nikoli. Ne glede na politično oblast se je socialni dialog do zdaj vedno skušal upoštevati, zmeraj so se vlada, delodajalci in delojemalci usedli in se pogovorili, v zadnjih dveh letih pa tega dialoga ni bilo. Spomnite se, lani je celo predsednik države poudaril, da je treba socialni dialog ponovno vzpostaviti. Kje smo danes? Tam, kjer smo bili, socialnega dialoga še vedno ni. Velikokrat je bilo nekaj sprejeto in smo o tem le dobili obvestilo, o razpravi ni bilo niti govora. Tak primer so PKP-ji, ki so bili sprejeti mimo socialnih partnerjev. Ko smo jih dobili na mizo, naj bi v dveh dneh dali pripombe, kar smo sicer tudi vedno storili, a nikoli niso bile upoštevane,« poudarja Bobovčeva.
O »bombončkih« zadnje vlade pravi, da ne ve, kaj to pomeni dolgoročno, »bo pa verjetno še marsikoga bolela glava, ker ima tudi vreča dno«. Glede tega, da se jih izključuje iz socialnega dialoga, so pisali tudi evropskim sindikatom, na pomen socialnega dialoga pa je opozorila tudi mednarodna organizacija dela ILO. Stvar, ki je trenutno zelo aktualna, je dvig potnih stroškov. V zvezi s tem je sindikat že marca na vlado poslal zahtevo, da zviša zneske.
Za nekatere je delo za praznik neizogibno
Prvi maj je še danes vse tisto, kar ga je zaznamovalo že pred dobrimi 130 leti – mlaj, kresovi, rdeči nagelj, budnice, internacionala, nastopi govorcev, pravi Bobovčeva. »Zelo pomembno je poudariti, da v Sloveniji praznujemo 1. in 2. maja. Ta 2. maj so nam hoteli že nekajkrat vzeti, ravno zato na naših plakatih že nekaj let piše Živel 1. in 2. maj. Mislim, da je prav, da imamo oba dneva prosto.« Čeprav zadnji dve leti ni bilo srečanj in kresovanj, se je ob približevanju praznika o njem pogovarjalo in že to je bilo veliko, pravi. »Bi bilo pa zagotovo prav, da bi se o tem prazniku več govorilo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, da bi tudi mlajše generacije poznale njegov pomen. Pa tudi starši morajo otrokom povedati, na kakšen način se kateri praznik praznuje danes in kako se je praznovalo včasih.«
Kljub prazniku je za nekatere poklice delo na ta dan neizogibno, med njimi so tudi prevozniki. Nermin Nuhanović je zaposlen pri podjetju Murska Transport. Delo prevoznika opravlja že 40 let in v tem času, pravi, se je velikokrat zgodilo, da je moral delati za praznik. Velikokrat se zgodi, da imamo v Sloveniji praznik, v tujini, kamor pelje blago, pa ga ni ali obratno.
»Delo je pač takšno in se mu prilagajamo. Ampak če je delodajalec dober, če so medsebojni odnosi v redu in če si za svoje delo ustrezno plačan, ni težko delati. Pomembno je, da človek dela brez pritiska, potem vse gre,« pravi.
Zaradi dela ob praznikih doma ni nikoli imel težav, temu so se prilagodili in za druženje izberejo druge dneve. »Če pa sem na praznik dela doma, gremo pogosto po vaseh na kresovanje. Lepo je večer preživeti z družino in prijatelji, to je zame pravi praznik dela.« V Prekmurje je pred leti prišel iz Bosne in Hercegovine, natančneje iz Sarajeva, kjer se ta praznik tudi še praznuje, vendar ne v takem obsegu kot v Prekmurju, pravi. »Tu so kresovi enkratna zadeva, ker vsa vas živi s tem, da bi se ta praznik praznoval na ta način. V Bosni le malokje še zakurijo kresove, včasih so goreli povsod po bregovih okrog Sarajeva, danes je tega čedalje manj. V Prekmurju pa praktično vsaka vas pripravi kres.«
Ob praznikih delajo tudi farmacevti. Eva Gomboc pravi, da je delo v dežurstvih, torej tudi za praznike, bolj naporno od običajnega dela, saj v tem času dela en sam farmacevt, ki pokriva celotno Pomurje. »V času dežurstva je veliko gneče in nenujnih obiskov. Ljudje pridejo po kozmetiko, teste za ugotavljanje nosečnosti in druge podobne stvari, čeprav v dežurstvo spada samo izdaja zdravil na recept z istega dne. Tega pravzaprav ne razumem, saj je lekarna odprta vse druge dni v tednu. Tudi dvigovanje letnih receptov recimo ne spada v dežurstvo. Tisti, ki pridejo po nenujne stvari, tako jemljejo prednost tistim, ki neko zdravilo resnično potrebujejo,« pravi. Zaradi zahtevnosti dela bi si želela tudi, da bi tisti, ki ob praznikih ne delajo, znali bolj ceniti delo tistih, ki so takrat v službi. »Mislim, da bi bilo lahko delo ob praznikih tudi bolje plačano, sploh glede na to, da delaš sam.« O pravicah delavcev pri nas na splošno meni, da so te upoštevane, se je pa treba zanje vedno boriti, saj vedno obstaja prostor za izboljšave.
»Se pa delavci v Sloveniji še vedno bojimo postaviti za svoje pravice, ker se bojimo za svoje službe. Upam, da se ta miselnost spreminja, saj danes tako ali tako ni več služb za vse življenje, kot je to bilo včasih.«
Praznik dela, če je takrat prosta, proslavi z druženjem z družino in prijatelji, doma včasih zakurijo tudi kres, letos pa načrtuje krajši oddih.
Tudi Uroš Felbar, vodja policijskega okoliša na Policijski postaji Ljutomer, dela ob praznikih. V policiji je zaposlen že 22 let, delal je v prometu, na državni meji, bil je tudi v lokalni kriminalistični skupini. Njegovo delo poteka v turnusih, v patrulji pa je predvsem ob praznikih. »Delovni dan ob praznikih ni nič drugačen od običajnega delovnega dne, je pa res, da se zaradi praznika pričakuje večja gostota prometa, več obiskov turističnih krajev, načrtovane so večje javne prireditve, ob 1. maju kresovanja, zato je na terenu več policistov in še bolj smo pozorni na razne delinkventne odstope, saj zaradi večjega števila ljudi lahko pride do več kršitev javnega reda in miru. Večja je tudi možnost vlomov in tatvin, ker gredo ljudje na dopust, hiše pa samevajo. Prav zato smo ob praznikih več prisotni na terenu,« pove Felbar.
Delo ob praznikih se mu zdi zadovoljivo plačano in tudi na splošno je zadovoljen z upoštevanjem pravic v svoji stroki. »Menim, da delodajalec upošteva pravice, ki delavcem pripadajo. Zagotovljeni so nam dobri pogoji za delo, tudi kar se tiče opreme in vozil, pa tudi varnost, na to temo imamo pogosto izobraževanja,« pove Felbar. Policisti imajo dva sindikata, Policijski sindikat Slovenije in Sindikat policistov Slovenije, sodelovanje z njima pa Felbar ocenjuje korektno. »Tudi naš delodajalec ima posluh za težave in se lahko z njim pogovorimo. Težav ne odrivamo stran, ampak jih rešujemo sproti.«
Sam prihaja iz delavske družine, starša sta 40 let delala v tovarni, tako da mu je delo delavca za trakom zelo poznano. »Poznano mi je tudi, kako so kršene pravice delavcem glede izplačila plače, kaj je podplačilo, odpuščanje. Skozi vse to sem šel, ker sta oba starša nekaj let pred upokojitvijo izgubila službo. Vem tudi, kako je s tem preživeti, poznano mi je trdo delo in kako delavec včasih ni nič vreden, kako mu delodajalec načrtno krši neke pravice, delavec pa se mogoče niti nima možnosti kam obrniti ali pritožiti. V policiji tega ni, je le javna uprava.«
Praznik dela mu pomeni opomin vsem nam, predvsem pa mlajšim, da so se pred leti delavcem že kršile pravice, in to mogoče še bolj kot danes. »Mi živimo v taki državi, kjer na zaščito pravic nekaj damo, trudimo se, da te niso kršene. Če pa gledamo v svetovnem smislu, obstaja še kup držav, kjer delavec ni vreden nič in se te pravice kršijo evidentno. Praznik je torej opomin, da se spomnimo, da se je nekoč nekdo boril in nam tudi izboril pravice, da lahko mi zdaj lažje živimo. Delavske pravice niso podarjene in nikakor niso večne, žal se je treba zanje vedno znova boriti.«
Praznik dela zato vsako leto, če ni ravno kje na dopustu ali v službi, proslavi s kresovanjem, sodeluje pa tudi pri postavljanju mlaja. »Ta tradicija obstaja že od nekdaj, starši so jo prenesli na nas, sedaj jo mi prenašamo na otroke. Imam sicer občutek, da mladim pomen tega praznika ni dovolj predstavljen, zato ne cenijo več tako tega praznika in običajev.«