Ena tistih, ki bi vam o tem, kaj je zdravo in kaj ne - ter seveda tudi zakaj - lahko govorila ure in ure, tudi, če jo zbudite sredi noči, je gotovo dolgoletna direktorica nekdanjega Zavoda za zdravstveno varstvo v Murski Soboti, zdravnica, magistra Branislava Belović. To, da se je lani upokojila, se ve; se pa njenem delu in prizadevanju ne pozna: “Nisem tipična upokojenka, torej, da za nič nimam časa - čas si vzamem za vse, za kar želim,” pravi. A - naprej dela to, kar ji je v največje veselje: ozavešča ljudi o tem, kako je pomembno, da gledajo, kaj dajo v usta. A začnimo tam, kjer se je vse začelo - v Štrigovi.
Edinka, ki si je želela sestrico
“Moja mama Ljubica - ki se je dekliško pisala Pfeiffer - ter oče Franjo Belović sta bila oba Štrigovčana; tam sem se rodila tudi jaz, obiskovala osnovno šolo in preživela mladost.” Mama je bila trgovka, oče je delal v davčni službi. “Na žalost sem bila edini otrok, a mama se zaradi svojega zdravja ni odločila za več otrok. Je pa prav s tem, da sem bila edinka, povezan najbolj travmatičen dogodek mojega otroštva - ta dogodek pa je bil hkrati tudi najlepši. Bila sem stara kakšna tri leta, ko je mama na kolesu domov pripeljala deklico. Mislila sem, da so se mi odprla nebesa! Takrat je namreč na občino neka ženska to dete pripeljala in ga tam pustila, češ, da je socialni problem. Kaj bodo zdaj s tem otrokom? Pa je moj oče rekel: ‘Jaz imam doma toliko staro hčerko, jo bom vzel k sebi, dokler se to ne reši.’ In res - deklici je bilo ime Mira in leto dni je bila pri nas. Moji starši so začeli urejati dokumentacijo, da bi jo posvojili, a se je od nekod pojavil dekličin oče. Še danes vidim njegov obraz - take male ‘mustače’ je imel … To je bilo tako dramatično … trgali so naju narazen … Mira mi je govorila ‘skrij me v slamo, ne daj me’ … in jaz sem jo hodila še pol leta dol do gozda čakat … če je mogoče pobegnila. In ta Mira me je celo življenje spremljala; sicer se ne spomim priimka, da bi jo poiskala. Ne vem, kam so jo odpeljali; ali jo je kdo posvojil, ali je menjala priimek … skratka - traumatično.”
Branislava je v Štrigovi končala osnovno, v Varaždinu srednjo šolo in se vpisala na medicinsko fakulteto v Zagreb; diplomirala je leta 1975. “Nato sem dobila službo v Čakovcu, v medicinskem centru, kjer sem leto in pol delala kot splošna zdravnica in nato začela na otroškem dispanzerju ter specializirala pediatrijo. Leta 1993 sem tako začela delati kot pediatrinja v Murski Soboti.”
Botri obljubila “injekcijo za nesmrtnost”
Od kod in zakaj - glede na to, da se je, kot pravi, že kot deklica rada motala po kuhinji in jo je kuhanje izredno zanimalo - potem odločitev za medicino? “Imela sem krstno botro, ki je bila starejša. In imela sem jo izredno rada; ker pa je bolehala, sem ji že takrat rekla: ‘Ko boš ti stara, bom jaz doktorica in ti bom dala takšno injekcijo, da ne boš nikoli umrla’ (smeh). To je bilo seveda malo preveč futuristično; jaz sem sicer postala zdravnica, a takšne injekcije še ni (smeh). Je pa bila ta želja v meni tudi, ker sem bila tak bolehen otrok in kar veliko pri zdravnikih. To mi je bilo vedno zanimivo in nekaj posebnega. Še zdaj imam lutko, ki sem jo imela takrat - bila je moja edina, takrat otroci niso imeli toliko lutk, kot danes - oče mi jo je prinesel iz Beograda. No - ta lutka, taka gumijasta je, - je cela zoperirana, popikana od injekcij (smeh). Tako da, ta želja v meni je bila od malega.” V času študija v Zagrebu je Branislava živela pri svoji teti, mamini sestri: “Dobro sem živela, saj je bil moj stric visoko v jugoslovanski politiki in vsa takratna politična ter zagrebška smetana se je družila z njim in prihajala tudi v njihovo stanovanje. Spomnim se, nekega večera - moški so pogosto prihajali kartat k stricu, jaz pa sem vedno rada pomagala v kuhinji in tako sem pomagala tudi teti - sem tako prinesla nekaj za prigrizniti in v družbi je bil tudi Ante Marković. Ki je strica vprašal, kako, da za njega služkinje delajo tudi ponoči (smeh). Stric mu je povedal, da nisem služkinja, ampak nečakinja, Marković pa: ‘A znao sam, da nije obična djevojka’ (smeh); torej, da je vedel, da nisem navadno dekle. Tam spoznala veliko ljudi, kar je vedno zanimivo.”
Branislava pravi, da jo je pri njenem delu vedno vleklo med ljudi: “Pravzaprav sem se vedno videla kot splošno zdravnico na podeželju. To je bila moja slika zdravnika - na vasi, nikoli v bolnišnici. Pa sem imela priložnost ostati v Zagrebu, pa v Ljubljani, a to me ni potegnilo. Nisem se videla tam. In ko so v Murski Soboti na otroškem dispanzerju iskali zdravnika, sem se prijavila in bila sprejeta.” Bilo je leta 1976; leta 1984 pa je končala specializacijo iz pediatrije v Zagrebu in delala v Murski Soboti. “A to mi je bil premajhen izziv; jaz sem bolj svobodnega duha, s tem, da takrat niso bili ravno prijazničasi za privat zdravnike. Je pa takratna direktorica Zavoda za socialno medicino in higijeno enkrat slučajno omenila, da tukaj potrebujejo zdravnika in jaz sem se odločila in januarja 1993 prišla sem.” Belovićeva se je nato vpisala na drugo specializacijo, tokrat v Ljubljano, na socialno medicino. Zakaj? Ker je bil to nek nov izziv; poleg tega se je, pravi, našla v preventivnem delu: “Že na pediatriji mi je preventiva predtavljala izziv; recimo, prizadevala sem si, da bi romska populacija začela prihajati v posvetovalnico, kar nam je skupaj tudi uspelo.”
Je pa s preventivo tako, pravi Belovićeva, da se rezultati zdravljenja vidijo skoraj takoj, rezultati preventivnega delovanja pa šele čez desetletje ali dva: “Problem ni v tistem, ki se trudi za preventivo ali v tistem, ki se v preventivo vključi; ponavadi je problem v politiki ali pa v financerju, ki želi rezultate takoj - kar je pa nemogoče. Je pa klkjub temu to krasno delo.”
Avtorica številnih projektov, pa tudi priročnikov in knjig
Nekdanji Zavod za socialno medicino in higijeno se je kasneje preimenoval v Zavod za zdravstveno varstvo, danes se imenuje Nacionalni inštitut za javno zdravje, območna enota Murska Sobota. “Ko sem prišla na takratni zavod, je bila na oddelku za socialno medicino glavna dejavnost zdravstvena statistika pa malo zdravstvene vzgoje. Sestra Anica Benkovič je to zelo lepo delala, potem pa sva midve začeli malo na širše - s prostimi rokami, brez nekih programov, kar si si pač sam zamislil. Bila so področja, ki so bila določena, a bili smo dokaj svobodni v svoji kreativnosti. Tako sva midve začeli; dobili pripravnico Zdenko Buzeti Verban in prvi denar za projekte. Na sceni se je pojavila doktorica Jožica Maučec in začeli smo širiti področje delovanja ter se prijavljati na najrazličnejše projekte, tudi evropske. Pa ne le reko zavoda, tudi preko Društva za boj proti raku smo se prijavljali, pa preko Rdečega križa.” Takrat se je, pravi Belovićeva, začelo dodatno financiranje, ki je pomagalo k razmahu preventivne dejavnosti v Pomurju. “Rodil se je Živimo zdravo, program, namenjen odraslim prebivalcem ruralnih lokalnih skupnosti, ki je izredno uspešen, z merljivimi rezultati in odmeven tudi v tujini. Celo tako, da so prišli iz Anglije iz vodilne ustavnove za socialni marketing in posneli o Živimo zdravo dokumentarec. Našli so nas pa na strani Svetovne zdravstvene organizacije.” Belovićeva dodaja, da - ko pogleda v svoj računalnik, skoraj ne more verjeti, kaj jim je v teh letih vse uspelo - ne le delati, ampak tudi narediti: “Ko tole pogledam … neverjetno, kaj vse smo tukaj v Pomurju delali … res, še sama težko verjamem, pa sem bila zraven (smeh).”
Delo jo je, pravi, vedno izpolnjevalo, je pa res, da se je pogosto “potegnilo” v njen prosti čas: “Da, velikokrat sem stvari, ki jih nisem uspela narediti v času službe, seveda delala doma, zvečer … Še zdaj - moja spalnica je trenutno fotografski studio. Zadnjič gledam, ko grem spat, kaj dela peteršilj na tleh poleg moje postelje (smeh).” Tako je veliko svojega prostega časa namenila službi; da seveda ne pozabimo vseh priročnikov o zdravi prehrani, več kuharskih knjig - le ena od njih je znana Lahko jem - ki jih je Belovićeva prav tako pisala v svojem prostem času: “Kljub temu sem si vedno vzela čas za kak svoj hobi - recimo rada rišem na tekstil; rada grem na dopust kam na morje, na kak otok - Mljet je na prvem mestu; rada kolesarim. Še zdaj, ko sem v pokoju - sicer komaj eno leto - a nisem tipična upokojenka, brez časa: vzamem si čas za vse, kar želim.” Vsak dan pa, pravi, si ves čas kuha; zase: “Jaz sebi skuham celotno kosilo. In ne le skuham - tudi postrežem. Prt, lepo pripravljeno; ne, še nikoli nisem jedla kar iz lonca in tudi brez prta ne. V hrani in v jedi je potrebno uživati; to je zelo pomembno.”
Poleg svojih knjig sodelovala z recepti tudi z Gržanom
Ob tem Belovićevo za najrazličnejše zadeve zelo pogosto “uporabijo” tudi mediji: tudi za Vestnik je včasih pisala za najrazličnejše priloge; še vedno piše za Nepujsag. Več kot 10 let snema zvočna pisma za avstralski radio, za izseljence. Že desetletje sodeluje z revijo Družina: “Največji izziv pa je bilo sodelovanje s patrom Karlom Gržanom. On je objavljal v Ognjišču eno tako filozofsko razmišljanje o odnosih, družinah in podobno. Potem pa je želel, da vsako tako razmišljanje vsebuje tudi recept, ki je moral biti vezan na to njegovo razmišljanje. To pa je bilo res zahtevno delo! Dobro, a zahtevno; vedno mi je namreč posredoval, kar je napisal in mi povedal še svojo željo, na kaj se mora moj recept nanašati in kaj mora sporočati. To pa je bilo naporno (smeh). No, kasneje je iz tega nastala tudi njegova knjiga, v kateri so moji recepti, Začinjene družine.”
Branislava Belović že več kot 15 let piše tudi scenarije za oddaje, zaneke vrste kuharsko-preventivne radijske igre, za MMRStudio madžarskih programov iz Lendave; za kar ji je RTV podelil tudi priznanje. Zdaj pa je aktivna pri dveh društvih: Rdečem križu in pomurskem Društvu za boj proti raku, kjer trenutno dela na dveh večjih projektih s področja zdravega načina življenja.
Edinka, ki si je želela sestrico
“Moja mama Ljubica - ki se je dekliško pisala Pfeiffer - ter oče Franjo Belović sta bila oba Štrigovčana; tam sem se rodila tudi jaz, obiskovala osnovno šolo in preživela mladost.” Mama je bila trgovka, oče je delal v davčni službi. “Na žalost sem bila edini otrok, a mama se zaradi svojega zdravja ni odločila za več otrok. Je pa prav s tem, da sem bila edinka, povezan najbolj travmatičen dogodek mojega otroštva - ta dogodek pa je bil hkrati tudi najlepši. Bila sem stara kakšna tri leta, ko je mama na kolesu domov pripeljala deklico. Mislila sem, da so se mi odprla nebesa! Takrat je namreč na občino neka ženska to dete pripeljala in ga tam pustila, češ, da je socialni problem. Kaj bodo zdaj s tem otrokom? Pa je moj oče rekel: ‘Jaz imam doma toliko staro hčerko, jo bom vzel k sebi, dokler se to ne reši.’ In res - deklici je bilo ime Mira in leto dni je bila pri nas. Moji starši so začeli urejati dokumentacijo, da bi jo posvojili, a se je od nekod pojavil dekličin oče. Še danes vidim njegov obraz - take male ‘mustače’ je imel … To je bilo tako dramatično … trgali so naju narazen … Mira mi je govorila ‘skrij me v slamo, ne daj me’ … in jaz sem jo hodila še pol leta dol do gozda čakat … če je mogoče pobegnila. In ta Mira me je celo življenje spremljala; sicer se ne spomim priimka, da bi jo poiskala. Ne vem, kam so jo odpeljali; ali jo je kdo posvojil, ali je menjala priimek … skratka - traumatično.”
Branislava je v Štrigovi končala osnovno, v Varaždinu srednjo šolo in se vpisala na medicinsko fakulteto v Zagreb; diplomirala je leta 1975. “Nato sem dobila službo v Čakovcu, v medicinskem centru, kjer sem leto in pol delala kot splošna zdravnica in nato začela na otroškem dispanzerju ter specializirala pediatrijo. Leta 1993 sem tako začela delati kot pediatrinja v Murski Soboti.”
Botri obljubila “injekcijo za nesmrtnost”
Od kod in zakaj - glede na to, da se je, kot pravi, že kot deklica rada motala po kuhinji in jo je kuhanje izredno zanimalo - potem odločitev za medicino? “Imela sem krstno botro, ki je bila starejša. In imela sem jo izredno rada; ker pa je bolehala, sem ji že takrat rekla: ‘Ko boš ti stara, bom jaz doktorica in ti bom dala takšno injekcijo, da ne boš nikoli umrla’ (smeh). To je bilo seveda malo preveč futuristično; jaz sem sicer postala zdravnica, a takšne injekcije še ni (smeh). Je pa bila ta želja v meni tudi, ker sem bila tak bolehen otrok in kar veliko pri zdravnikih. To mi je bilo vedno zanimivo in nekaj posebnega. Še zdaj imam lutko, ki sem jo imela takrat - bila je moja edina, takrat otroci niso imeli toliko lutk, kot danes - oče mi jo je prinesel iz Beograda. No - ta lutka, taka gumijasta je, - je cela zoperirana, popikana od injekcij (smeh). Tako da, ta želja v meni je bila od malega.” V času študija v Zagrebu je Branislava živela pri svoji teti, mamini sestri: “Dobro sem živela, saj je bil moj stric visoko v jugoslovanski politiki in vsa takratna politična ter zagrebška smetana se je družila z njim in prihajala tudi v njihovo stanovanje. Spomnim se, nekega večera - moški so pogosto prihajali kartat k stricu, jaz pa sem vedno rada pomagala v kuhinji in tako sem pomagala tudi teti - sem tako prinesla nekaj za prigrizniti in v družbi je bil tudi Ante Marković. Ki je strica vprašal, kako, da za njega služkinje delajo tudi ponoči (smeh). Stric mu je povedal, da nisem služkinja, ampak nečakinja, Marković pa: ‘A znao sam, da nije obična djevojka’ (smeh); torej, da je vedel, da nisem navadno dekle. Tam spoznala veliko ljudi, kar je vedno zanimivo.”
Branislava pravi, da jo je pri njenem delu vedno vleklo med ljudi: “Pravzaprav sem se vedno videla kot splošno zdravnico na podeželju. To je bila moja slika zdravnika - na vasi, nikoli v bolnišnici. Pa sem imela priložnost ostati v Zagrebu, pa v Ljubljani, a to me ni potegnilo. Nisem se videla tam. In ko so v Murski Soboti na otroškem dispanzerju iskali zdravnika, sem se prijavila in bila sprejeta.” Bilo je leta 1976; leta 1984 pa je končala specializacijo iz pediatrije v Zagrebu in delala v Murski Soboti. “A to mi je bil premajhen izziv; jaz sem bolj svobodnega duha, s tem, da takrat niso bili ravno prijazničasi za privat zdravnike. Je pa takratna direktorica Zavoda za socialno medicino in higijeno enkrat slučajno omenila, da tukaj potrebujejo zdravnika in jaz sem se odločila in januarja 1993 prišla sem.” Belovićeva se je nato vpisala na drugo specializacijo, tokrat v Ljubljano, na socialno medicino. Zakaj? Ker je bil to nek nov izziv; poleg tega se je, pravi, našla v preventivnem delu: “Že na pediatriji mi je preventiva predtavljala izziv; recimo, prizadevala sem si, da bi romska populacija začela prihajati v posvetovalnico, kar nam je skupaj tudi uspelo.”
Je pa s preventivo tako, pravi Belovićeva, da se rezultati zdravljenja vidijo skoraj takoj, rezultati preventivnega delovanja pa šele čez desetletje ali dva: “Problem ni v tistem, ki se trudi za preventivo ali v tistem, ki se v preventivo vključi; ponavadi je problem v politiki ali pa v financerju, ki želi rezultate takoj - kar je pa nemogoče. Je pa klkjub temu to krasno delo.”
Avtorica številnih projektov, pa tudi priročnikov in knjig
Nekdanji Zavod za socialno medicino in higijeno se je kasneje preimenoval v Zavod za zdravstveno varstvo, danes se imenuje Nacionalni inštitut za javno zdravje, območna enota Murska Sobota. “Ko sem prišla na takratni zavod, je bila na oddelku za socialno medicino glavna dejavnost zdravstvena statistika pa malo zdravstvene vzgoje. Sestra Anica Benkovič je to zelo lepo delala, potem pa sva midve začeli malo na širše - s prostimi rokami, brez nekih programov, kar si si pač sam zamislil. Bila so področja, ki so bila določena, a bili smo dokaj svobodni v svoji kreativnosti. Tako sva midve začeli; dobili pripravnico Zdenko Buzeti Verban in prvi denar za projekte. Na sceni se je pojavila doktorica Jožica Maučec in začeli smo širiti področje delovanja ter se prijavljati na najrazličnejše projekte, tudi evropske. Pa ne le reko zavoda, tudi preko Društva za boj proti raku smo se prijavljali, pa preko Rdečega križa.” Takrat se je, pravi Belovićeva, začelo dodatno financiranje, ki je pomagalo k razmahu preventivne dejavnosti v Pomurju. “Rodil se je Živimo zdravo, program, namenjen odraslim prebivalcem ruralnih lokalnih skupnosti, ki je izredno uspešen, z merljivimi rezultati in odmeven tudi v tujini. Celo tako, da so prišli iz Anglije iz vodilne ustavnove za socialni marketing in posneli o Živimo zdravo dokumentarec. Našli so nas pa na strani Svetovne zdravstvene organizacije.” Belovićeva dodaja, da - ko pogleda v svoj računalnik, skoraj ne more verjeti, kaj jim je v teh letih vse uspelo - ne le delati, ampak tudi narediti: “Ko tole pogledam … neverjetno, kaj vse smo tukaj v Pomurju delali … res, še sama težko verjamem, pa sem bila zraven (smeh).”
Delo jo je, pravi, vedno izpolnjevalo, je pa res, da se je pogosto “potegnilo” v njen prosti čas: “Da, velikokrat sem stvari, ki jih nisem uspela narediti v času službe, seveda delala doma, zvečer … Še zdaj - moja spalnica je trenutno fotografski studio. Zadnjič gledam, ko grem spat, kaj dela peteršilj na tleh poleg moje postelje (smeh).” Tako je veliko svojega prostega časa namenila službi; da seveda ne pozabimo vseh priročnikov o zdravi prehrani, več kuharskih knjig - le ena od njih je znana Lahko jem - ki jih je Belovićeva prav tako pisala v svojem prostem času: “Kljub temu sem si vedno vzela čas za kak svoj hobi - recimo rada rišem na tekstil; rada grem na dopust kam na morje, na kak otok - Mljet je na prvem mestu; rada kolesarim. Še zdaj, ko sem v pokoju - sicer komaj eno leto - a nisem tipična upokojenka, brez časa: vzamem si čas za vse, kar želim.” Vsak dan pa, pravi, si ves čas kuha; zase: “Jaz sebi skuham celotno kosilo. In ne le skuham - tudi postrežem. Prt, lepo pripravljeno; ne, še nikoli nisem jedla kar iz lonca in tudi brez prta ne. V hrani in v jedi je potrebno uživati; to je zelo pomembno.”
Poleg svojih knjig sodelovala z recepti tudi z Gržanom
Ob tem Belovićevo za najrazličnejše zadeve zelo pogosto “uporabijo” tudi mediji: tudi za Vestnik je včasih pisala za najrazličnejše priloge; še vedno piše za Nepujsag. Več kot 10 let snema zvočna pisma za avstralski radio, za izseljence. Že desetletje sodeluje z revijo Družina: “Največji izziv pa je bilo sodelovanje s patrom Karlom Gržanom. On je objavljal v Ognjišču eno tako filozofsko razmišljanje o odnosih, družinah in podobno. Potem pa je želel, da vsako tako razmišljanje vsebuje tudi recept, ki je moral biti vezan na to njegovo razmišljanje. To pa je bilo res zahtevno delo! Dobro, a zahtevno; vedno mi je namreč posredoval, kar je napisal in mi povedal še svojo željo, na kaj se mora moj recept nanašati in kaj mora sporočati. To pa je bilo naporno (smeh). No, kasneje je iz tega nastala tudi njegova knjiga, v kateri so moji recepti, Začinjene družine.”
Branislava Belović že več kot 15 let piše tudi scenarije za oddaje, zaneke vrste kuharsko-preventivne radijske igre, za MMRStudio madžarskih programov iz Lendave; za kar ji je RTV podelil tudi priznanje. Zdaj pa je aktivna pri dveh društvih: Rdečem križu in pomurskem Društvu za boj proti raku, kjer trenutno dela na dveh večjih projektih s področja zdravega načina življenja.