Ian Samuel je Anglež, ki z ženo in štirimi otroki – dva sta rojena v Murski Soboti – živi petnajst let v prekmurski prestolnici. Z ženo Louise sta se v Slovenijo priselila, ker jima je bila izredno všeč, predvsem zaradi varnosti. V Veliki Britaniji (VB), kjer sta živela prej, je bilo namreč nepredstavljivo, da bi se otroci sami igrali na ulici, kot se lahko tukaj. Ian je britanski državljan, za slovensko državljanstvo ni zaprosil, saj ne zna aktivno slovensko. Glavni jezikovni problem mu povzroča razlika med slovenskim knjižnim jezikom in prekmurskim narečjem. Če znaš prekmursko, je to daleč premalo, da bi se priznalo kot znanje slovenskega jezika. Oba z ženo razumeta tako slovensko kot prekmursko, znata povedati tudi veliko besed, ni pa to aktivno znanje, kot bi ga morala pokazati na testu za pridobitev slovenskega državljanstva.
Britanci, ki nimajo slovenskega državljanstva, bodo ob izstopu VB iz Evropske unije ostali brez statusa. Ali »stuck in the moment«, kot je to opisal Ian, kar bi lahko prevedli kot obtičati ali biti zataknjen v trenutku ali času. Predvsem pa so že ves čas v negotovosti, kot tudi drugi Britanci doma in drugod po Evropi, pravi Ian. Trenutno si ne želijo drugega, kot da se končno nekaj zgodi. Prav ta teden je, pravi Ian, ključen za odločitev (z njim smo se pogovarjali nekaj dni pred sklenjenim dogovorom, op. p.). »Vsak dan spremljam angleške medije in na nacionalni televiziji se recimo vrti oglas, da VB zapušča EU.« Ian spremlja tudi slovenske medije in dejstva, kot jih predstavljajo eni in drugi, so, pravi, popolnoma nasprotna. »Skupno je to, da je povsod toliko negotovosti in toliko prerekanja, da je že nemogoče poslušati. V osnovi pa nihče ne ve, kaj se dogaja. In tako je že tri leta. Poslušam tudi radijske programe, kjer ljudje kličejo in govorijo v eter svoje mnenje. To je razdeljeno, še vedno jih je polovica za izstop, polovica pa proti. Ljudje se ves čas prerekajo in ves čas so jezni.«
Mnenje politikov o brexitu odvisno od njihovega položaja
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ob 80. obletnici množičnih deportacij položili vence tudi v Murski Soboti
Letos mineva 80 let od množičnih deportacij prekmurskih Judov v taborišča smrti, ki so se začele 26. aprila 1944.
»Resnica« je odvisna od tega, kateri časopis bereš, pravi Ian, bistvo poročanja vseh medijev pa je, da za vse krivijo Evropsko unijo. »Vso krivdo skušajo prevaliti na Unijo, samo da bi bili oni videti boljši. To je delno tudi posledica zadnjega govora premierja Borisa Johnsona, ki želi zapustiti Unijo brez dogovora, kar je bil njegov očitni načrt od vsega začetka.« Sporno pa je, pravi Ian, da sta laburistična in konservativna stranka, ki jo vodi Johnson, s tem ko sta zamenjali pozicije moči, zamenjali tudi svoje mnenje o brexitu. »Ko so bili laburisti na oblasti, so želeli ven, zdaj želijo ostati. Enako je pri konservativcih. Dokler niso bili na oblasti, so želeli ostati v EU, zdaj želijo ven. Zato je vse skupaj velika zmešnjava, ker nobena od pozicij, ki jih politiki zagovarjajo, ni 'njihova' v smislu, da bi za njo stali in jo znali argumentirati. Njihovo mnenje je odvisno od pozicije moči.«
Ian se spominja začetka zmede z brexitom, kot jo imenuje. Bilo je leta 2016 in vsi državljani VB so imeli pravico glasovati na referendumu. »Mi smo želeli glasovati, a naših glasov ni nihče upošteval, niti jih ni mogel, saj so glasovnice prišle prepozno. Bilo je le dan pred referendumom, ko smo dobili glasovnice, in tako je bilo v vseh državah EU, ne samo v Sloveniji.« Ian bi, pravi, glasoval za to, da Velika Britanija ostane del EU.
Dežela nostalgije
Od takrat je vse skupaj na točki nič, saj gre malo naprej, pa malo nazaj, ima občutek Ian. »Tudi Boris Johnson je imel takrat pripravljena dva govora – enega za izstop in enega proti. Kot bi metal kovanec, na katero stran naj stopi. Pristal je na strani brexita in zdaj se naokrog vozi njegov 'brexit bus', ki razlaga, da bomo privarčevali milijone funtov na dan, kar so itak laži, a časopisi jih dajejo na prve strani. Tako da je bilo okrog te teme ves čas veliko laži in propagande, nihče pa pravzaprav ne ve natančno, kaj pomeni brexit ne za VB ne za EU.« Ljudje pa so, pravi Ian, vsega siti in si želijo samo konca zgodbe. Predvsem pa spremembe. »Razumem, zakaj so ljudje glasovali za izstop iz EU – želijo si sprememb. Pravzaprav želijo 'nazaj' v leto 1960, ker so medtem zaprli – za kar krivijo EU – številne rudnike, železarne in druge tovarne, pri čemer je izgubilo službe na tisoče ljudi. Seveda se je vrniti nemogoče. Mogoče je to lažje razumeti, če veš, da je VB v bistvu država zgodovine in nostalgije. To je problem, ker močno vpliva na sedanjost in nostalgija pravzaprav vodi vse.« To dejstvo, pravi Ian, vidi zdaj, ko ne živi tam, jasneje. »Mogoče mlada generacija ni več toliko ujeta v zgodovino, drugi pa so še. In politiki zelo dobro igrajo na struno 'včasih je bilo lepše', ki jo Britanci tako radi poslušajo.«
Nemčija premočna v EU
Problem pa je tudi, kot ga vidi Ian, tudi v EU, saj se zdi, da jo vodi Nemčija v svoj prid. »To so ljudje videli in ni jim bilo všeč. Ker zgodovinsko Britanci ne marajo, da jim Nemci govorijo, kako in kaj. EU je tako nefleksibilna organizacija, da človek enostavno ne more verjeti.« Zdaj ko bo Velika Britanija izstopila, bo Unija še bolj pod vplivom Nemčije, kar nikakor ni dobro, meni Ian.
Tudi ekonomsko se tri leta »ujetosti v trenutek« že poznajo, avtomobilska industrija zapira tovarne v VB, posel se seli drugam in samo vprašanje je, kako bo vse to videti po izstopu, saj bo Britanija morala trgovati z drugimi državami. »Vse to se mora čim prej končati. Kaj se bo zgodilo? Nihče ne ve in to je največja težava, da nihče ne ve, kaj se bo zgodilo 1. novembra. In kaj bo po tem datumu drugače.«
Odgovorov ni
Problem je predvsem to, kakšen status bodo po izstopu Velike Britanije imeli britanski državljani, ki živijo v državah EU in so bili do zdaj prebivalci EU. »Upamo, da bomo lahko ostali tukaj, nihče pa ne ve. Obračali smo se na naše veleposlaništvo, a so nam dajali nasprotujoče si in vedno drugačne odgovore. Verjamem, da nikomur ni v interesu, da bi državljane Velike Britanije spravili iz Slovenije in drugih evropskih držav, ampak nikoli ne veš.«
V družini Samuel bo imel prvi problem najstarejši sin, ker bi rad šel študirat na Nizozemsko. »Kot državljan EU lahko študira v okviru programa Erasmus, po 31. oktobru pa ne bo več državljan EU in tega programa ne more koristiti. V VB ne more študirati kot britanski študent, saj se ni šolal po britanskem izobraževalnem sistemu, in ne more študirati kot študent EU, ker ne bo več državljan EU. Mogoče bo lahko šel v Ljubljano, česar pa še ne vemo, ker nam veleposlaništvo ne more dati odgovora, ker ga ne ve.« Je pa sin dal vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva, a na prošnjo še niso dobili odgovora.
Kot pravi Ian, na popolnoma nič ne morejo vplivati. »Ker imamo tukaj stalno prebivališče, verjamem, da se to ne bo spremenilo. Mogoče bomo morali izpolniti kakšne dodatne papirje ali prošnje, vse je odvisno od tega, kako se bo odločila britanska vlada. Ni pa prijetno biti v taki negotovosti.«
Dodaja, da bi bilo vse, če ne bi bilo tako absurdno, pravzaprav smešno, saj je Prekmurje njihov dom že petnajst let in zato jim je misel, da bi jih poslali »domov«, zelo tuja. »Prekmurje je vendar naš dom, nikjer drugje ga za nas ni. Tukaj imamo veliko dobrih prijateljev, tukaj imamo vse. V Britaniji nimamo ničesar in otroci kot svoj dom vidijo le Prekmurje.«
***null***