"Sedemdeset let je minilo, odkar sem prišla v Prekmurje," reče tako, da nekaj besed pove prekmursko, nekaj pa jih ima pridih morja. Izjemno energična Prekmurka, ki se je prek Mure primožila, se danes piše Zina Kerec, včasih pa se ni. "A znate prekmursko," pripomnim smeje, ona pa: "Eh, 'ge se mantram, samo se mi norca delajo' (smeh); ne moreš, veš, pozabiti tiste 'šprahe', v kateri si spregovoril, ne moreš … celo mi, ki smo bili pod Italijo!" Zina, ki pa je včasih slišala na drugo ime, je polna zanimivih zgodb in anekdot: "Ko sem se rodila, sem bila Rozina. Pa so prišli Italijani, ki Rozine niso priznali, ker je to Rusko ime, pa so mi nadeli ime Terezina. Ko pa smo prišli pod Jugoslavijo, sem se pa dala sama prepisati v Zino."
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Digitalizirani in idiotizirani
Lastniki in ustvarjalci vsebin se svojega odločilnega prispevka pri poneumljanju prebivalstva ali ne zavedajo ali preprosto dajejo prednost finančnemu izplenu.
Zina se je včasih pisala Stopar: "Stara sem bila osem let, ko sem šla za hlapca; v štali spala in živino pasla. Moja starša sta bila kmeta in mama Marija je najprej rodila sina, nato hčerko in ko je bila tretjič noseča – z menoj – si je oče Franc spet želel sina. A prišla sem jaz in oče me ni nikoli sprejel, nikoli; celo življenje sem mu bila odveč." Zina je opravljala delo hlapca pri enajstih hišah; več lačna kot sita, se spominja.
Zmeraj je bila zavedna Slovenka: "Še danes sem. Ponosna, da sem Slovenka. In mi, Primorci smo bili pod Italijani res sužnji. Jaz pa to našo domovino tako srčno čutim … da ne morem povedati. Tudi nikoli nisem 'kaputa' obrnila: še danes imam vse Titove slike na steni. Samo partizani so rešili nas, Primorce, samo partizani – če ne, bi bili še danes pod Italijo." Zina je že kot otrok pomagala partizanom; bila je kurirka, kuhala jim je, pekla kruh in prala. Po vaseh napisala številne parole v slovenščini: "Toliko sem znala slovensko, da sem pisala po štalah pa po stavbah 'Živel Tito', pa 'Smrt fašizmu'. Še danes je v Šmarju ohranjen moj napis, ga niso pustili izbrisati (smeh)."
Zino so poslali kot knjigovodkinjo delat v Prekmurje in sicer v Lipovce, v Zadrugo. Še danes se živo spominja svojega prvega stika s Prekmurjem in seveda tudi s prekmurskim narečjem: "Poslovodja je šel s kolesom na sestanek v Soboto, jaz pa sem morala iti v trgovino. Sem rekla 'Števan, jaz nič ne razmin'. On pa: 'Znajdi se, odprto mora biti.' Vse sem bila mokra od potu, tako sem bila nervozna (smeh). Pa pride en mulc pa pravi: 'Legvar prosin.' Jaz seveda pojma nisem imela, kaj to je. Potem spet naslednji: 'Pol litra gesija.' Po treh mesecih sem pa že kar dobro razumela."
Zina je v Prekmurju spoznala svojega bodočega moža Štefana Kereca, ki je bil doma v Otovcih. Poročila sta se leta 1950 in kmalu dobila prvega sina, čez leto in pol pa še drugega. Danes ima Zina tudi že dve vnukinji in vnuka. Še danes je aktivna v osmih društvih – med drugim v Društvu za osteoporozo, Društvu upokojencev, pri Zvezi borcev, ima vrt in si sama vsak dan kuha: "Sama grem v trgovino … kaj bom prosila nekoga – tisto, kar lahko, še rada sama naredim."
