Klemen se je namreč predstavil z likom Rudija, bitja, ki ga kultura in vzgoja še nista pokvarila.
Predstava Kabaret Kaspar nas je popeljala na otok pobega, kjer si pisana druščina obeta oddih od ponorelega sveta ter okušanje svobode, ki nam jo je življenje vzelo. S Klemnom sva izmenjala nekaj besed na temo sodobnega sveta.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
V predstavi ste nas popeljali na oddih od ponorelega sveta. Kakšen je po vašem danes ponoreli svet, kaj predstavlja?
Mislim, da vsak od nas predstavlja ponoreli svet, poln informacij, nekih vsebin, čim krajših, čim več. Napolnjeni smo z nečim, kar ni naše, in zdi se mi, da nas to ustavlja. Ustavlja nas ta obloženost z vsem.
Kam pa se lahko zatečemo, kadar se znajdemo v tem svetu?
Predvsem mislim, da k sebi. V študiju je moja vloga Rudi, divjak, ki je po odločitvi režiserja in celotne avtorske ekipe dejansko divjak in on zgolj sam s seboj ... in tega se mi bojimo, pred tem bežimo ter se oblagamo z vsemi informacijami, rezultati, z vsemi piarovskimi in marketinškimi stvarmi, samo da ne pridemo do tega, da smo doma sami za mizo brez telefona, brez kakršnekoli vsebine, ker nam postane takoj dolgčas.
Zgodba nas vodi k iskanju bitja, ki ga kultura in vzgoja še nista pokvarila ‒ to je Rudi. Kaj predstavlja Rudi, kakšna je njegova osebnost?
Za to vlogo je bila navdih moja hčerka, stara je 11 mesecev. Je čisto bitje, neobloženo, hkrati pa ima močan preživetveni nagon. In ta je najmočnejša stvar, ki jo ljudje imamo. Ne bo dovolila, da je lačna, ne bo spala, če ne more spati... jasno bo dala vedeti. In v taki osnovi človeka je ta preživetveni nagon nekaj najmočnejšega, kar imamo. Kako pa se k temu vrniti v tem informacijsko preokupiranem svetu, pa tudi jaz zdaj raziskujem ‒ kako se zateči k temu. Toda ta študij je vsaj priprl vrata, kje dejansko je neki mir za takšnega posameznika.
Večkrat v igri poudarite, da se išče svoboda, ki nam jo je ta sodobni tako imenovani svet vzel. Kje je torej svoboda, kje jo iščemo?
Problem je, da se svoboda enači s preživetvenim nagonom. In vse korporacije, to smo dovolili mi kot družba, nam določajo, kaj je naš preživetveni nagon – se pravi, če jaz menim, da je moj preživetveni nagon ta poklic in da mi ga nekdo jemlje, se bom zanj boril do konca, kar je seveda napačno. Preživetveni nagon je rezerviran za res izključno preživetvene elementarne stvari, svoboda pa je, menim, popolnoma izrabljena beseda. Vsi jo iščemo in vsi jo želimo, v resnici pa se ne zavedamo, kaj pomeni. Tudi nimam odgovora, kaj je, definitivno pa svoboda ne pomeni, da greš nekam na dopust, kjer ni omrežja. Svobodo lahko dosežemo znotraj vseh omrežij ali pa brez omrežja, stvar je v nas samih.
Koliko časa pa bi lahko preživeli brez omrežja, ne da bi nastopila abstinenčna kriza?
Odvisno, s kom sem. Če sem sam, mi bo postalo čudno zelo hitro, če pa je z mano družino ali si lahko izbiram, kdo gre z mano, potem me omrežje res ne zanima. Trenutno niti nimam časa, da bi sledil, preveč je vsega. Ker je preveč vseh informacij, ki bi jim lahko sledil, jim ne sledim. Ta hip niti družbenopolitični sceni ne morem.
Katero sporočilo iz predstave se vas je najbolj dotaknilo?
... To ... Tišina, mir …
Kako paje preklopiti iz takšne vloge v vlogo v seriji Ja, Chef, saj sta precej različni?
Naš poklic je kar specifičen v tem. Jutri imam snemanje, pa predstavo zvečer, pa snemanje, pa predstavo zvečer ... Ta poklic živiš, in če ga zaužiješ popolnoma, je super. Je pa zagotovo veliko nekih žrtvovanj. Ni drugega, trenutno je to to – družina in preklapljanje med vlogami. Meni je to zanimivo, sem se zatečem, tudi tukaj najdem svoj mir, svojo svobodo.
