vestnik

(25 LET PENA) Bojan Peček: »Pen je bil posledica upora«

Adriana Gašpar, 31. 5. 2020
Nataša Juhnov
Bojan Peček je bil eden od idejnih očetov priloge Pen, ki slavi 25 let.
Popularno

Bojan Peček je znan novinarski obraz Radiotelevizije Slovenija, ki že skoraj 20 let skrbi za to, da so Slovenci obveščeni o dogajanju v Pomurju. Preden je leta 2001 prestopil v televizijsko novinarstvo, je bil urednik Murskega vala in novinar Vestnika ter eden idejnih očetov mesečne priloge Pen, ki te dni slavi 25 let. Ker sva novinarska kolega, si dovoliva, da se v intervjuju tikava.

Mineva 25 let od takrat, ko je prvič izšel Pen. 30. marca 1995 ste izdali t. i. nulto številko, 26. aprila pa prvo. Katera je zdaj prva?
»Takrat smo res prvič izšli, ampak ideja o nastanku Pena sega še dlje nazaj. Bil sem mlad in zagnan novinar in zdelo se mi je, da se da pri Vestniku veliko izboljšati. Takratni glavni urednik Vestnika Juš Makovec, novinar Branko Žunec in jaz smo se leta 1986 sestali v lokalu na železniški postaji in na novo postavili koncept časopisa. Želeli smo vnesti več tabloidnih člankov, več fotografij, ampak se naš načrt ni posrečil. Takrat so bili drugačni časi in so nas ustavili.
Po vojni pa se je očitno spet nekaj premaknilo v meni in smo ponovno tkali načrte, da ustanovimo svoj, drugačen časopis. Takrat sem se sestal z Albinom Kerecem in Slavkom Švendo. Tega očitno nismo preveč dobro skrivali, ker je za to izvedela takratna direktorica Vestnika Irma Benko, ki je znala ta naš upor kanalizirati v dobro časopisa. Prepričala nas je, da smo iz teh naših idej ustvarili prilogo znotraj časopisne hiše. Tako da smo prvi Pen zares ustvarjali Štefan Smej, Jožef Rituper - Dodo, jaz in Endre Gönter, ki je časopis ročno oblikoval. To so bili drugi časi, vse se je delalo ročno.«

Od kod ime Pen?
»Ker Pen penetrira in ker lahko s korenom pen narediš res veliko izpeljank, pa še lepa prekmurska beseda je. Penelopa je tudi izpeljanka iz Pena, hkrati pa zvesta žena, ki je dvajset let čakala svojega moža. Ne spomnim se natančno, kdo je povedal besedo pen, smo se pa vsi strinjali s to filozofijo.«

 Zakaj se torej imenuje nulta številka?
»Da smo se zavarovali, če naslednje številke ne bi naredili. Je pa nulta številka v bistvu prva številka Pena.«

bojan-peček, novinar
Nataša Juhnov
Bojan Peček, ki je novinar že 34 let, pravi, da se je v novinarstvu veliko spremenilo od takrat, ko je postavil prvo novinarsko vprašanje.

 Ne samo da ste izdali naslednjo številko, Pen obstaja tudi po 25 letih. Očitno ste postavili dobre »pejne«.
»Vidiš, še ena besedna igra. S penom je mogoče poiskati res veliko simbolike, pa tudi grafično je dobro videti.«

Slogane, ki se rimajo na Pen, ste spreminjali in se že takrat šli angažirano novinarstvo, ko ste nagovarjali bralce, da vam pomagajo izbrati slogan. Ste bili vizionarji?
»To je bila sicer 'zafrkancija', ampak po navadi se da s pomočjo 'heca' spustiti tudi veliko resnih tem. Kdor zna brati med vrsticami, zna, kdor ne, ne. Mi smo med drugim postavljali tudi prekmursko vlado, obraze vseh ministrov. To so bili premiki v novinarstvu. Angažirali smo mlade fotoreporterje, ki so za nas fotografirali, med drugim tudi golo žensko, zavito v slovensko zastavo. To se zdi kot precej liberalen čas.«

Kakšni so bili pa odzivi? Ste imeli težave?
»Ne. Včasih je moralo vodstvo kakšne odnose zgladiti, načeloma pa ne. Vedno smo skušali napisati tako, da nismo nikogar žalili. Tudi ljudje na položajih so se sčasoma navadili, da je to nekoliko drugače zasnovana priloga, ki ni tako resna.«

bojan-peček, novinar
Nataša Juhnov
Bojan Peček

V nulti številki si intervjuval legendarnega psihologa Janeza Ruglja. Izbira nepredvidljivega sogovornika verjetno ni bila naključna. Je sporočala, da se obeta nepredvidljiv časopis, ki bo hodil po robu?
»Iskali smo ljudi, ki so dovolj 'nori', da privolijo v intervju v nekoliko drugačnem časopisu. Doktorju Janezu Ruglju sem povedal, da želim, da gremo v park, da bomo hodili po penih, in se je strinjal. Veliko sva se pogovarjala, tudi neuradno. Rugelj je bil odličen sogovornik, ustrezal je našemu konceptu.«

V kolektivnem spominu Pomurcev so še močno prisotne Penove trojke. So bile satira na politično dogajanje?
»Da. To je zanimivo, da se s prihodom varde zgodovina ponavlja. Tudi takrat so se dušebrižniki z desnega pola oglasili, da je treba v Sloveniji paziti, kako slovenstvo napreduje ali nazaduje. To je bil čas balkanskih vojn, ljudje so bili občutljivi. Naredili smo si neke izkaznice in 'delali red'. Bil je satiričen odgovor na norost, na nekaj, kar nima mere in zgodovinskosti, ker se ponavlja.
So se nas pa ljudje bali. Imeli smo neke dolge plašče, klobuke. Bilo nam je malo nerodno, ampak vseeno smo se spustili v to. Vsako naše dejanje je imelo podton. Želeli pa smo, da se v Penu vidi čim več ljudi, da se ljudje počutijo, da so del časopisa.«

In Pen še vedno ohranja to miselnost in išče zanimive ljudi.
»Ljudje imajo radi Pen. Tudi ko smo uvedli portrete, so ljudje to dobro sprejeli. Glede na to, da so na naslovnicah še vedno portreti ljudi, lahko čez palec izračunava, da se je na naslovnicah zvrstilo več kot 240 ljudi.«

Kako drugačno je novinarstvo zdaj v primerjavi s časom, ko si ti postavil prvo novinarsko vprašanje?
»Zelo, in to slabše.«

bojan-peček, novinar
Nataša Juhnov
Bojan Peček: "Pen penetrira in s korenom pen lahko narediš res veliko izpeljank, pa še lepa prekmurska beseda je."

Zakaj?
»Ker je to postal poklic v izumiranju. Ko sem pisal diplomo, je bil ta posel odvisen od politike in kapitala. Po 35 letih, s pojavom novih tehnologij, pa je to postalo povsem neobvladljivo. Zato za novinarstvo vidim črno prihodnost. Ker nas zdaj ne politik ne kapitalist ne potrebujeta. Novinar preverja, napiše argumentiran članek, kar pa ni vedno po godu tistemu, ki nas plačuje, čeprav seveda ne plačuje neposredno novinarja. Ampak prek oglasov, kapitala. 
Ravno pred dnevi je premier Janez Janša napisal, naj ljudje raje kot medije spremljajo njegov twitter profil. Vedenje oblastnikov se prenaša na ljudi. Drugi problem so nekritični uredniki komercialnih medijev, ki jih niti ne zanima preverjanje informacij, bolj jih zanima, kaj je 'klikabilno'. Prevečkrat se nam dogaja, da z lažno novico ljudi privabijo na spletno stran in jo potem umaknejo. Za prihodnost takšnega novinarstva se bojim. Včasih so bili očitno ljudje bolj pošteni, zdaj pa je pohlep presegel vse meje.«

Kaj je razlog za to?
»Ne vem, realnost je bila drugačna. Zdaj imamo sledi kapitalizma, ki nas je, še bolj pa vas in še mlajše, vzgojil v neki drugi smeri. Kapitalizem je individualnost, tekmovalnost, poudarja se, da je posameznik nekaj več, ceni, da ima nekaj več. To je problem. Prej je vendarle bila družbena lastnina, ker so ljudje imeli več dostopa do vsega. Res je bila družba revnejša, ampak ni bilo takih socialnih razlik, kot so sedaj. Kapitalistična vzgoja, družbeni mediji in potrošništvo pa gredo z roko v roki, težko je to ustaviti.«

Pa bo prišlo do točke, ko se bo to spet obrnilo? Se bodo ljudje nasitili negativizma, lažnih novic?
»Verjamem, da ja. Mislim, da je vse več ljudi, ki se vračajo k resnejšim zgodbam, ki jih zanimajo tehtne novice, pozitivne zgodbe.«

bojan-peček, novinar
Nataša Juhnov
Bojan Peček.

Kako pa doživljaš današnje pritiske na medije in novinarje?
»Odprava verbalnega delikta oz. 133. člena je bila ključna, da smo dobili pravico do svobodnega izražanja. Zdaj je to formalno urejeno, smo demokratični, svobodni, dejansko pa imamo drugačen problem, ki je dosti večji. To je samocenzura. Ko vnaprej razmišljaš, ali bo nekomu všeč, kar boš napisal, oziroma mu ne bo.«

Takrat o tem niste razmišljali?
»V 80. letih, ko je država SFRJ razpadala, ne več. Takrat smo zanalašč pisali o 'spornih' zadevah. Bili smo v zanosu, da je treba drugače delati, da je sistem zastarel. Tudi obdobje vojne je bilo pogumno. Takrat se pokaže, kje so dobre ekipe, kje je kreativnost in kje je ni.«

Kaj je pripeljalo do samocenzure?
»Eden od vzrokov je v cehu. Ker je prehitro vsakdo lahko novinar. Sistematično bi morali spremljati, kaj je narobe, in napake popraviti. Malo smo si krivi sami. Oblastniki imajo radi mlade novinarje, ki se ne upajo upreti in vse ubogajo. Druga zadeva pa je, da so tudi mizerno plačani in prekarni delavci. Potem pa veliko ljudi to posplošuje na vse novinarje.«

Je to stična točka s kapitalizmom?
»Kapitalizem potrebuje ovce. Potrošništvo pa je ovčarstvo. Po drugi strani pa se mi zdi, da se zdaj, ko se v državi spet čuti neko vretje, pojavlja neka struktura razmišljujočih ljudi, ki bo morda zadeve spremenila. Takrat so mladi in študentje premikali meje. Dokler se to ne bo pojavilo, če se bo, se ne bo nič spremenilo.«

Bi bil še enkrat novinar, če bi se moral danes odločiti za poklic?
»Seveda bi. To je ogromno lepih izkušenj, ves čas si obdan z ljudmi. Doživiš tudi slabe stvari, ki pa ne pretehtajo.«