Angela Vratuša iz Kraščev se že trideset let ukvarja s pridelavo in predelavo sadja. S sadjarstvom so se ukvarjali že njeni starši, ki so sprva pridelovali samo jabolka, kasneje pa so dejavnost razširili s pridelavo jagod, češenj, breskev in sliv. Ker pa je bilo po neurjih veliko sadja poškodovanega, tako da je spadalo v drugo kakovostno kategorijo, so ga začeli sušiti. Tako že 25 let sadje prvega kakovostnega razreda prodajo kot svež pridelek, sadje nižje kakovosti pa gre v sušenje. Pred dvema letoma ji je hčerka Tina, ki se vedno bolj vključuje v delo domačega podjetja, predstavila zamisel, da bi začeli sadje sušiti s pomočjo liofilizacije. Sprva, pravi Vratuševa, je bila do tega nekoliko zadržana, saj ni poznala postopka, po dolgem razmisleku in seznanitvi s tehnologijo pa se je nad liofilizacijo navdušila. Pri odločitvi za ta korak je imela pomembno vlogo tudi visoka cena stroja za liofilizacijo. Nakup naprave pred enim letom so nato sofinancirali tudi s sredstvi, pridobljenimi na razpisu LAS Goričko.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Digitalizirani in idiotizirani
Lastniki in ustvarjalci vsebin se svojega odločilnega prispevka pri poneumljanju prebivalstva ali ne zavedajo ali preprosto dajejo prednost finančnemu izplenu.
Sadje z liofilizacijo zadrži obliko in aromo
Po dobrem letu konstantnega dela z napravo so navdušeni nad rezultati. Z njim so že poskusili sušiti več vrst sadja, zelenjave, gob in različnih zelišč. Pri postopku liofiliziranja gre za nizkotemperaturno sušenje predhodno globoko zamrznjenega sadje ali zelenjave. »S tem postopkom ohranimo vse vitamine in minerale, tudi obliko, barvo in aromo sadja, saj se vse odvija pri temperaturi od 20 do 25 stopinj Celzija, medtem ko se klasično sušenje izvaja pri temperaturi od 50 do 70 stopinj Celzija, pri čemer že izgubimo nekaj hranilnih vrednosti, pa tudi arome,« pojasnjuje Vratuševa.
Pri klasičnem sušenju uporabljajo sušilne komore, priključene na centralno kurjavo. V komorah kroži vroča voda, ki ogreva njihovo notranjost, podobno kot v radiatorjih, vlaga pa se izloča skozi zračnik. Pri liofilizaciji pa se globoko zamrznjeno sadje vstavi v liofilizator, v zaprti komori se ustvari vakuum. Temperatura se nato spreminja od minus 20 stopinj Celzija do 25 stopinj Celzija, s tem se spreminja tudi tlak v komori, sadje pa se medtem suši. S tem ko se vlaga upari, se ohrani izvirna oblika sadja, saj ne pride do krčenja celic kot pri klasičnem sušenju, še pojasni Vratuševa.
Opravljajo tudi storitve za druge
Trenutno pridelujejo in sušijo največ jagod, sledile bodo maline, poleti pa še breskve, slive in fige. Tudi njihove nasade je letos prizadela spomladanska pozeba, sploh breskve in slive. Veliko večino sadja, ki ga sušijo, pridelajo sami, preostanek kupijo, pri čemer po besedah Vratuševe pazijo, da gre za lokalne pridelovalce. Sami v celoti pridelajo in posušijo jabolka, jagode, maline, breskve, slive in del hrušk. Pri zelenjavi pa paradižnik in papriko. Letno pridelajo dve toni sadja in zelenjave, kar pomeni po teži precej manj liofiliziranega sadja, saj iz 25 kilogramov svežega sadja dobijo tri kilograme liofiliziranega. Sadje sami pridelujejo na desetih hektarjih, pri čemer Vratuševa sodeluje z bratom Štefanom Šipošem. Izdelke prodajajo na domu, v nekaj manjših trgovinah v Murski Soboti in okolici ter na enem prodajnem mestu v Ljubljani. Od lani opravljajo tudi storitev liofiliziranja za druge pridelovalce sadja. Kupci največ povprašujejo po njihovi mešanici sušenega sadja, v kateri prevladujejo sušene jagode in maline, poleg njih pa so v njej še breskve, slive, hruške in jabolka. Sicer je največ povpraševanja po sušenih jagodah in malinah, tudi sicer je ta postopek po besedah Vratuševe najprimernejši za jagodičasto sadje. Pri tem poudarja, da so jabolka še vedno njihov osnovni pridelek, zato želi, da so vedno vključena v ponudbo.