Srečala sva se v njihovi družinski gostilni Ajda na Cankovi, na jožefovo, ko na Cankovi potekajo Jožefovi dnevi, ki jih je leta 1997 zasnoval njegov oče Jožef Bagola. Pred pogovorom sva se strinjala, da je tikanje bolj pristno.
Bova začela kar s Cankovo. Si pogosto doma?
»Včasih sem bil pogosteje, vedno pa sem rad doma. Pridem na kakšna dva tedna, ker je ravno obdobje promocije albuma, pa se vračam enkrat na mesec, dlje skoraj ne zdržim. Tudi ko nisem doma, sem stalno povezan s Cankovo, Prekmurjem. Rekel bi, da lahko vzameš Prekmurca iz Prekmurja, Prekmurja iz Prekmurca pa ne moreš.«
Si to povezanost vedno čutil ali si »uporniško zbežal« v Ljubljano?
»Odhod v Ljubljano zame ni bil upiranje, ampak iskanje priložnosti. Sicer smo na Cankovi kot obmejni vasi vedno zrli v svet. Tudi z glasbo je tako, povezana je z mestnimi središči. Najprej je bila Murska Sobota, kjer je bila v moji mladosti že močna alternativna scena v Mikku. Ko sem začel igrati v raznih bendih, smo obredli številna mesta, v srednji šoli sem pogosto hodil v Maribor na koncerte. Ljubljana pa je bila mesto, za katero sem imel vedno velike oči, zato sem najbrž tudi tam ostal. Lažje je bilo delovati tam, ampak se od Prekmurja nikoli nisem ločil. Ves čas sem bil in ostajam Prekmurec po zavedanju in po duši in na to sem ponosen.«
Omenil si Mikk, ki je bil v tistih časih na vrhuncu delovanja. Kako pa vidiš današnjo alternativno sceno v Prekmurju?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Tomi Horvat na naslovnici časnika Kleine Zeitung
Nogometaš iz Turnišča se je znašel na naslovnic graškega dnevnika Kleine Zeitung. In to iz sladkega razloga: bil je najboljši igralec derbija končnice avstrijske lige med Rapidom in Sturmom.
»Odraščal sem v 90. letih in tista leta so bila zelo zanimiva. Bili smo MTV-generacija, imeli smo velike oči za tujo glasbeno sceno, spomnim se, kako smo hodili v Avstrijo, kjer so že imeli velike glasbene trgovine. Je pa imelo tudi naše okolje kljub odmaknjenosti različne unikatne izraze in na drugi strani tiste, ki so posnemali globalno kulturo. V tem smislu se mi zdi, da Prekmurje nikoli ni bilo prostor, kjer se ne bi nič dogajalo, se pa danes dogaja manj, kot se je v mojih časih. Ampak še vedno se, slišim, da se je veliko mladih bendov opogumilo in stopilo na glasbeno pot. Tudi ta novi slovenski val, Joker Out, Mrfy itd., je pokazal mladim, da je glasba relevantna.
V mojih časih je odmaknjenost pomenila, da sem recimo šele v glasbeni šoli v Murski Soboti odkril džez, ampak če si bil dovolj vztrajen, si korak za korakom odkrival možnosti in priložnosti. V tem smislu je odmaknjenost prednost, ker so stvari tako še bolj vabljive. Če bi bil Mount Everest 200 metrov stran, verjetno ne bi bil tako zanimiv, kot je zdaj, ko je na drugi celini. Mladim, ki se želijo ukvarjati z glasbo, bi zato položil na srce, naj jih odmaknjenost in to, da se nič ne dogaja, ne ovirata, temveč naj jih opogumita. Kar nam manjka v Prekmurju, je izmenjava izkušenj, idej, ta pristni stik v živo. Prav zato sem na turnejo povabil mladega kitarista Jakoba Podleska, ker mi je všeč njegova glasba. Prekmurci se premalo povezujemo, premalo izkoriščamo svoje potenciale. Jaz stavim na to in mislim, da spet sledi obdobje zlatih časov.«
Igral si v bendih Tribelectric, ConFusion, Sountrade, Psycho-Path. Kako so ti te izkušnje pomagale na samostojni glasbeni poti? Kdaj si začutil, da je čas za to?
»Že od malega sem vedel, da želim biti glasbenik in da bo to moja pot. Je pa res, da sem začel kot instrumentalist, najprej na klavirju, nato so prišli bobni. V srednji šoli sem nato začel pisati svoje skladbe, v času igranja v teh bendih pa se opogumljati kot (so)avtor besedil. Na zadnjem albumu Psycho-Patha je tudi skladba, ki sem jo posnel za klavirjem, čeprav sem bil sicer bobnar. Prišlo je z roko v roki, sproti sem posnel nekaj zase, pri tem mi je pomagala Jadranka Juras. Prvi album sem namreč želel izvesti z različnimi vokalisti, pa je rekla, da imam čudovito barvo glasu. Zdi se mi, da je bilo pisanje pesmi ves čas v meni, mislim, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo dozorelo.«
Izšel je tvoj tretji album. Kako se je spremenila tvoja glasba oziroma ti sam od prvega albuma do danes?
»Kot prvo – priti do tretjega albuma je zame kot vzpon na osemtisočaka. Da sestaviš neko celovito delo, kar album je, terja dosti časa, premisleka, vsebina mora biti povezana in precej ponosen sem, da mi je uspelo. Prvi album delaš vse življenje in se pač zgodi, drugi je prelomen, ker vsi nekaj pričakujejo od tebe, sploh če je prvi dober. Pri drugem se moraš res dokazati. Moj je bil izbran za album leta po izboru portala 24ur.com in to mi je dalo potrditev in motivacijo, da se lotim tretjega. Zdi se mi, da sem v tem času zrasel oziroma postal zrelejši kot ustvarjalec, malo bolj vem, kaj hočem, vem, kakšna je moja smer, kaj ja, kaj ne. Je pa novi album precej žanrsko raznolik, kar mogoče pomeni, da sem se znebil lastnih omejitev, se pravi mogoče mi ni treba več nekomu nekaj dokazovati, ampak želim predvsem ustvarjati zase in za druge. Omenil bi še, da sem pri tem albumu sodeloval s številnimi domačimi producenti in glasbeniki, predvsem pa sem si zanj vzel čas. Neon srce je rezultat moje osebne in glasbene zrelosti in sam pravim, da je to moj najboljši album.«
Naredil si zanimiv preskok, na prvem albumu so bile večinoma pesmi v angleščini, zdaj so vse v slovenščini. Si začutil, da se lažje izražaš v slovenščini?
»To je zanimiva pot. Jaz to povezujem z dejstvom, da sem iz vasi ob meji, in kot že omenjeno, smo v času mojega odraščanja tukaj poslušali tujo glasbo. Na začetku samostojne poti sem nastopal po Nemčiji in Švici in skoraj mi je uspel veliki met v tujini, ampak potem ugotoviš, da je tvoj besednjak angleščine omejen, tako da mislim, da sem na neki točki povedal vse, kar sem imel povedati v angleščini. To sem po eni strani malo obžaloval, ker če bi od začetka ustvarjal v slovenščini, bi bil zdaj že bolj prisoten na sceni, ampak po drugi strani sem si ustvaril polje in čas, da glasbeno dozorim. Mislim, da je jezik del aranžmaja glasbe, skladba čisto drugače zveni, če je v slovenščini, angleščini ali prekmurščini. Kar se je v tem času zgodilo v mojem razmišljanju, je povezano tudi z mojim življenjem. Malo se mi ni več ljubilo voziti na turneje, čeprav je bilo lepo, po drugi strani pa mi je tudi nemški producent povedal, da me sicer ne razume, ko pojem v slovenščini, ampak nekako zveni bolj pristno. Potem so naše radijske postaje začele dajati več pomena slovenski glasbi in zdelo se mi je, da nimam več razloga za ustvarjanje v angleščini. V obdobju ustvarjanja novega albuma so iz mene 'izšla' samo slovenska besedila. Mogoče to pomeni, da sem prišel nazaj 'k sebi', predvsem pa nazaj k svoji duši. Včasih moraš nekaj časa tavati po svetu, da se vrneš domov. Nič slabega ni v tem.«
Zakaj naslov Neon srce?
»Ko sem sestavljal ta album, sem vedel, da bo to neki moj mejnik, zato sem mu želel dati naslov, ki bo še desetletja močan. K temu me je peljala vsebina – združuje dve moji plati in kontrast ustvarjanja tega albuma. Neon kot nekaj, kar je bleščeče, neka dinamičnost te bolj pop, celo disko glasbe, ki je mestoma na albumu, kar je za Balladera precej neznačilno, pa tudi udarnih rokovskih rifov v nekaterih skladbah. Na drugi strani je srce, to so moje balade, ki se jih ne morem in tudi nočem otresti. Pomeni tudi srčnost, ki izvira iz Prekmurja, Prekmurcev. To se mi je zdelo pomembno, da je v naslovu, torej da povem, da verjamem, da je za vsem ustvarjanjem predvsem srce. Poleg osebnih izpovedi v besedilih sem z naslovom želel pokomentirati dogajanje okrog nas. Zgolj rdeča barva ni več dovolj, žareti moramo neonsko, da prevladamo precejšnjo temo, ki vlada okrog od nas. Veliko slabih stvari se še vedno dogaja, zato morajo naša srca stopiti skupaj in se moramo vsi skupaj žareče boriti za boljši svet in lepši jutri. In glasba je sestavni del tega.«
Prvi del promocijske turneje se je že začel, po koncertu v Kočevju sledita še Murska Sobota in Ljubljana, prvič boš samostojno nastopil v Cankarjevem domu. Kakšni pa so načrti za naprej?
»Fokus je trenutno na tej turneji, za naprej pa si želim, da bi glasbo s tega albuma ponesel na čim več odrov, med čim več ljudi. Pa vesel bom, če si bodo ljudje čim večkrat zapeli kakšen refren in jim bo ta glasba nekaj dala.«
Za konec se vrniva domov. Čutiš morda željo, da bi začel ustvarjati v prekmurščini?
»Odlična iztočnica za zadnje vprašanje. Moja prva skladba, ki sem jo napisal, je bila za prekmurski tekst, ki ga je napisal sovaščan Tomaž Smodiš. Gre za skladbo Prekmurska in to je instrumental, s katerim skoraj vedno odprem koncert. Zdi se mi, da če skladbe ne zaigram, se kar ne začutim zares. Prvi singel Če bi ima tudi kar nekaj prekmurskih verzov, tako da nekaj sem že pel v prekmurščini. Zakaj pa ne. Mogoče pa je to še en tisti končni trenutek zrelosti, ko bom odvrgel vsa odvečna oblačila.«