Bogdana Lovenjak je rojena Štajerka, ki se je pred petimi leti zaradi ljubezni preselila na Cankovo. Moža Vinka je spoznala v Termah Olimje, kjer sta bila oba na rehabilitaciji po operaciji. Sogovornica je prestala tri operacije hrbtenice, se bila primorana zaradi tega invalidsko upokojiti in takrat si je začela čas krajšati s sestavljankami. »To me je veselilo tudi prej, ampak ko sem hodila v službo ni bilo toliko časa. Ko sem prišla na Cankovo, pa je mož začel naročati puzzle, jaz pa sem jih sestavljala. V velik užitek mi je to in tudi pomirja me,« pripoveduje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V PREMISLEK) Trud, ki ga vlagamo v delo, se ne vidi vsak dan
Mine dan, ko se ti zdi, da nisi ničesar naredil, če ni za tabo ostalo nekaj oprijemljivega, nekaj, kar lahko vidiš, da je bilo narejeno.
Soba prav za hobi
Da je res strastna ljubiteljica sestavljank, opazimo hitro, ko vstopimo v hišo, saj skoraj vsako steno krasi kakšna. Doslej je Lovenjakova sestavila že več kot sto tisoč delov. Loteva se tako manjših, denimo s tisoč deli, kot tudi dosti večjih. Večino jih Vinko naroči prek spleta iz Slovaške, Češke, Madžarske in Italije. Oba imata najraje motive iz narave. Sestavljanja se Bogdana loti v sobi, ki je urejena prav za ta hobi in ima tudi dobro dnevno svetlobo. Najprej je na vrsti okvir, nato pa kose po oblikah loči v različne škatle. »Najprej navadno sestavim modro nebo, potem preidem na druge barve. Prej se lotim tistih izstopajočih, ker pa ne morem ves čas gledati iste barve, jih včasih zlagam več naenkrat. Pa tudi v spominu mi ostane, kje kakšen kos manjka, in zato malo skačem sem ter tja.«
Sestavljanje ji gre dobro od rok, zraven zdrži do uro in pol, nato si vzame premor. Največja sestavljanka, ki jo je dokončala, meri 2,90 krat 1,35 metra in ima 13.200 delov. Gre za podobo iz narave, bila je darilo za rojstni dan in jo je zlagala osem mesecev. Za sestavljanko s štiri tisoč kosi potrebuje okoli dva tedna, oceni. Doslej jo je le ena sestavljanka spravila ob živce tako, da je ni dokončala. »Mož je naročil eno sestavljanko, ker pa tiste ni bilo, je bila poslana druga. Motiv je bil ženski akt, vse je bilo črno, le podoba ženska je bila nekoliko svetlejša. Težava je bila nizka kakovost, tako da niti okvirja nisem mogla dokončati. Vsak košček je povsod ustrezal in nikakor nisi vedel, kako je prav,« opiše in doda, da je nad njo dokončno obupala in je tudi več ne hrani.
Pripravljata fotoknjigo
Naša sogovorca pripravljata fotoknjigo, v kateri bodo na ogled vse končane sestavljanke. Veliko od teh je bilo tudi podarjenih, ena zadnjih Bogdanini hčeri za 40. rojstni dan. Nad to prostočasno dejavnostjo se je sčasoma navdušil tudi Vinko, vendar pravi, da je on bolj pristojen za tehnične naloge. Tako on skrbi za nakup podlag, stekla in obešanje na steno. »Včasih je težava, ker ni standardnih dimenzij in je težko dobiti primeren material. Pri največji sestavljanki smo dolgo čakali na desko, na katero sva jo zalepila. Zaradi velikosti in teže so kosi le dobro zalepljeni na podlago, stekla pa ni,« pojasni Cankovčan, ki meni, da je sestavljanje odličen hobi za starejše, ker pomaga pri ohranjanju spomina.
Doslej še pri nobeni sestavljanki ni manjkal ali se izgubil kakšen košček. Sicer pa se dobro dopolnjujeta, saj še preden je končana ena, Vinko poskrbi, da na Bogdano čaka nova, zapakirana sestavljanka. Koliko jih je trenutno na čakalni listi? »Božiček še ni hodil,« se je pošalil Vinko, soproga pa je smeje povedala, da jo gotovo že kakšna čaka. V jedilnici imata izobešeno sestavljanko, na kateri so vnuki, zgodilo pa se je že, da je tudi kakšen znanec prinesel svojo škatlo in prosil, naj jo sestavita, ker sami nimajo časa ali potrpljenja. Ne glede na to, da so danes na voljo že različne, tudi tridimenzionalne sestavljanke, se Lovenjakova raje drži klasičnih.
