Kolikokrat ste že namensko sedli v avto ali na kolo, da bi si ogledali lokalne turistične znamenitosti, ki so nedaleč od vas? Sama nikoli. Vem, da obstajajo, ampak da bi se v nedeljo popoldne odpravila raziskovat lendavski grad, se še ni zgodilo. Ker imam v zavesti, da tja lahko grem kadar koli, ker je itak v bližini. Pa mine dvajset let in se zaveš, da še vedno nisi šel. Veliko svoje okolice oziroma bolje rečeno Pomurja sem sicer res spoznala, ampak bolj zato, ker sem bila vodnica prijateljem, ki so prišli v Pomurje kot turisti. Pri čemer sem, tako kot oni, marsikaj videla prvič.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Vrt spominov in tovarištva odslej bogati Cankarjeva tepka
Spominjali so se Ivana Cankarja in osvobodilne fronte.
Zadnjič me je prešinilo, da sosedi od začetka novembra, ko je imela rojstni dan, obljubljam, da pridem na kavo. Ne vem, ali mi sploh še verjame, da mislim resno, ali si misli, da je to le puhlica, ki jo izgovarjam ob koncu srečanja. Zakaj ne grem? Ker je blizu in se mi zdi, da lahko grem kadar koli. A kako zelo napačno mišljenje. Življenje se lahko namreč v trenutku spremeni, resničnosti, ki smo jo še včeraj živeli, danes več ni.
Ljudje živimo različna obdobja, obdani z drugimi ljudmi. Osnovnošolska leta smo preživeli z enim krogom prijateljev in znancev, s katerimi danes morda nimamo stikov. Srednješolska leta so bila spet nekaj povsem drugega. Druge skrbi, drugo razmišljanje, druge ljubezni. Študijska leta so postavljanje na noge in priprava za resnično življenje, čeprav se tega zares ne zavedamo. Odraslo življenje pa pride v vsej svoji lepoti, posuto z radostmi in žalostjo. Kako bi vedeli, kaj je radost, če žalosti ne bi poznali?
Zaradi raziskovanja za prispevek o rodoslovju zadnje dni veliko razmišljam o preteklosti, ljudeh, ki sem jih poznala in so bili del mojega življenja, zdaj pa o njihovem obstoju pričajo le redke fotografije in spomeniki na pokopališčih. Koliko vsega bi jih rada vprašala, pa ne morem. Sprašujem se, zakaj se tega nisem spomnila takrat, ko sem to možnost še imela. Ker sem jemala njihov čas z mano za samoumevnega? Ko človek enkrat odide, poti nazaj ni. Neodgovorjena vprašanja ostanejo neodgovorjena, pa če se še tako trudimo najti odgovore.
Da odklopim od resnobnih življenjskih vprašanj, si rada pogledam kakšno lahkotno serijo, ob kateri ni treba razmišljati. Veselila sem se nadaljevanja pred leti zelo priljubljene serije Seks v mestu, ki se zdaj imenuje And just like that, kar bi lahko prevedli In kar tako ali pa In kar naenkrat. Serija je pred dvajsetimi leti razbijala tabuje, odprto govorila o spolnosti, razmerjih, prijateljicah, ki si povedo vse, o čemer se ne govori. To sem pričakovala tudi od nadaljevanja in bila razočarana. Nočem biti kot predsednik države Borut Pahor, ki je na instagramu izdal konec zadnjega filma o Jamesu Bondu, zato ne bom šla v podrobnosti, rečem lahko le, da je serija preveč življenjska in daleč stran od tega, da bi bila po ogledu prvih delov razbremenjena skrbi in stresa, kvečjemu me je le bolj zamorila.
Mogoče spet napačno mišljenje in pričakovanja, ki so pravzaprav vedno iluzija? Iluzija, ker z resničnostjo nimajo veliko skupnega. Pričakovanja si ustvarimo na podlagi nekih starih izkušenj in jih kombiniramo z željami, ki smo si jih ustvarili s sanjarjenji, morda celo s pomočjo filmov ali knjig, na to, kar se v neki situaciji v resničnosti zgodi, pa lahko bore malo vplivamo. In če se ne sklada z našimi pričakovanji, smo nemalokrat razočarani, čeprav za to nimamo razloga. Življenje se zgodi, ne pride z navodili, imamo pa za boljšo orientacijo intuicijo, ki ji veliko premalo zaupamo.
Naš čas na zemlji je odmerjen, čas, preživet z dragimi, pa vse prej kot samoumeven. Med prazniki bi želela, da se tega zavemo in potem to zavest obdržimo vse leto. Vse na tem svetu lahko kupimo z denarjem in povsod nas lahko v trenutku zamenjajo. Le časa tudi Elon Musk (za zdaj) ne more kupiti, kakor tudi praznine, ki ostane, ko odide nekdo nam drag, nihče drug ne more zapolniti.