Sedmošolke Osnovne šole Turnišče:
Mij znamo, ka ma Prekmurje fejst zanimijvo zgodovinu novinarstva pa puročanja… Čule smo zgodbo, kero mo zaj napisale …
Ko se sonce dvigne, se po ulici sliši glas… novinar sprašuje ljudi, kako je nastal Vestnik. Pride do stare gospe, ki mu na dolgo razlaga, kako se je vse začelo …
Ednuga dneva je v našo mali vas prišla nouvi časnik, keri so lidje zvali Vesnik. Fsakši teden je v njon bilou dosta zanimijvij stvari, kere so lidij fejst zanimale. Nej je trajalo dugo, ka je biu že po cejlon Prekmurji, pa še dele. Moj oča so ga sakši teden kupili, in tak smu doubili navado, ka čitamo tou revijo. Tak so tekla lejta, pa Vesnik se je razvijal z njimi, pa je gratal najbole priljubljeno čtijvo v Prekmurji. Od toga je že 70 lejt.
Ženska je dokončala svoj stavek in mirna odšla.
Komaj zaj se zavedamo, kelko je Vestnik star, pa kelko dela je bilau putrejbnoga. Zatau van ščemo vse dobro, pa še bar 70 lejt!
Nuša Horvat (7.a): VESTNIKI ZA UKROUGLI ROJSTNI DIN- malu pu slovenski, malu po prekmurski
Točno pred 70 lejtami so prišle nove novine, ka so se zvale VESTNIK. Lidje so ga küpovali,pa jin je bil fajn za šteti. Prejk Vestnika so lidje zvejdili,ka se dogaja v sluvenskun Prekmurji in Pomurji. Tak je Vestnik postal ponos vsen Prekmurkam in Prekmurcon .Celo Pekmurje je bilou veselo, ka majo svoje novine.
V eni družini je živela ena gospa, ki je, ko je Vestnik prišel na trgovske police, ga je takoj kupila. Tak je tou postala njena navada. Njena hčerka Mica je vsaki petek šla po Vestnik. Njena mama Ana je že komaj čakala, ka prijde domov z novinami. Ko je prebrala, je vsen povejdala ka pijše notri, ampak nej na dugo, temveč na kratko. Vsa deca pa mož so jo poslušali. Na konci je pa povejdala, ka morejo vsi tej zaposleni napraviti, ka izdelajo takšne dobre novine. Te novine je zbirala. Tou pa zatou, ka je lejko kaj za nazaj preštejla, ka je vijdla, ka se je dogajalo v prejšnjih tednih. Vsako leto točno na staro leto je zbrala dva Vestnika, ka sta ji bila najboljšiva. Tou je za njo bila težka odločitev, saj so ji bilij vsi dobri. Včasih si je na konci zbrala kar pet. Te novine je dala v sobo v eno velko omaro. Te je pa na enkrat zbolela, pa je mogla iti v bolnico. Tak je tan ostala en mejsec. Njena hčerka Mica joj je vsaki teden nosila Vestnik v bolnico. Ana je nej ščela, ka što prešte Vestnik pred njo. Tak je Mica pa cela soba poslušala, ka pijše notri v novinaj. Tan so jo z veseljon poslušali. Po enon mejseci je lejko šla domov z bolnice. Kda je prišla domov, je zvejdila, ka Vestnik organizejra nagradno igro, nagrada pa je, ka ti dajo za eno leto brezplačni Vestnik. Tak je Ana sodeluvala v toj nagradni igri. Naslednji teden so v Vestniki objavili, što je zmagovalec ali zmagovalka. Ana je prvo poglednola na tisto stran, p a je zakrijčala: »Jes je san zmagala!« Cela družina se je veselila celi den. Te je pa prišo čas Aninoga rojstnoga dneva.Za rojstni den so pripravili velko zabavo.Za darilo so ji pa dali, ka joj je pomejnilo skoro največ na svejti,tou je bila ena velka knjiga ,v njoj so bilij združeni vsi tisti Vestniki ka si jih je dejvala v velko omaro.Tou pa še je nej blov vse, te so še pa povabili vse delavce Vestnika. Ana je pa še mejla eno skrito željo, tou pa je bila, ka bi ona enkrat bila v Vestniku. Touse ji pa je izpunilo čez nekaj lejt, saj je te postala najstarejša občanka takratnje občine.Te so prišli k njoj domov številni novinarji. Najbole je pa bila vesela, da so prišli novinarji z Vestnika.Na konci intevruja jih je povabila na kosilo .Od toga je že mijnilo preci časa.Te je pa Ana pravla Mici, ka naj da umre, da osmrtnico v Vestnik. Tak je ta gospa umrla, ampak pri tej družini so Vestnika nej pozabili. Njena hčerka Mica je tak tou navado dobijla od svoje mame Ana. Tak je ona tudi bila vesela, kda je prišo Vestnik. Še dandanes gučij tou, ka pijše v Vestniki svoji deci pa vnukom pa vnukican.
Vse najboljše Vestnik. Pa še dosta uspešnih lejt.
Mij znamo, ka ma Prekmurje fejst zanimijvo zgodovinu novinarstva pa puročanja… Čule smo zgodbo, kero mo zaj napisale …
Ko se sonce dvigne, se po ulici sliši glas… novinar sprašuje ljudi, kako je nastal Vestnik. Pride do stare gospe, ki mu na dolgo razlaga, kako se je vse začelo …
Ednuga dneva je v našo mali vas prišla nouvi časnik, keri so lidje zvali Vesnik. Fsakši teden je v njon bilou dosta zanimijvij stvari, kere so lidij fejst zanimale. Nej je trajalo dugo, ka je biu že po cejlon Prekmurji, pa še dele. Moj oča so ga sakši teden kupili, in tak smu doubili navado, ka čitamo tou revijo. Tak so tekla lejta, pa Vesnik se je razvijal z njimi, pa je gratal najbole priljubljeno čtijvo v Prekmurji. Od toga je že 70 lejt.
Ženska je dokončala svoj stavek in mirna odšla.
Komaj zaj se zavedamo, kelko je Vestnik star, pa kelko dela je bilau putrejbnoga. Zatau van ščemo vse dobro, pa še bar 70 lejt!
Nuša Horvat (7.a): VESTNIKI ZA UKROUGLI ROJSTNI DIN- malu pu slovenski, malu po prekmurski
Točno pred 70 lejtami so prišle nove novine, ka so se zvale VESTNIK. Lidje so ga küpovali,pa jin je bil fajn za šteti. Prejk Vestnika so lidje zvejdili,ka se dogaja v sluvenskun Prekmurji in Pomurji. Tak je Vestnik postal ponos vsen Prekmurkam in Prekmurcon .Celo Pekmurje je bilou veselo, ka majo svoje novine.
V eni družini je živela ena gospa, ki je, ko je Vestnik prišel na trgovske police, ga je takoj kupila. Tak je tou postala njena navada. Njena hčerka Mica je vsaki petek šla po Vestnik. Njena mama Ana je že komaj čakala, ka prijde domov z novinami. Ko je prebrala, je vsen povejdala ka pijše notri, ampak nej na dugo, temveč na kratko. Vsa deca pa mož so jo poslušali. Na konci je pa povejdala, ka morejo vsi tej zaposleni napraviti, ka izdelajo takšne dobre novine. Te novine je zbirala. Tou pa zatou, ka je lejko kaj za nazaj preštejla, ka je vijdla, ka se je dogajalo v prejšnjih tednih. Vsako leto točno na staro leto je zbrala dva Vestnika, ka sta ji bila najboljšiva. Tou je za njo bila težka odločitev, saj so ji bilij vsi dobri. Včasih si je na konci zbrala kar pet. Te novine je dala v sobo v eno velko omaro. Te je pa na enkrat zbolela, pa je mogla iti v bolnico. Tak je tan ostala en mejsec. Njena hčerka Mica joj je vsaki teden nosila Vestnik v bolnico. Ana je nej ščela, ka što prešte Vestnik pred njo. Tak je Mica pa cela soba poslušala, ka pijše notri v novinaj. Tan so jo z veseljon poslušali. Po enon mejseci je lejko šla domov z bolnice. Kda je prišla domov, je zvejdila, ka Vestnik organizejra nagradno igro, nagrada pa je, ka ti dajo za eno leto brezplačni Vestnik. Tak je Ana sodeluvala v toj nagradni igri. Naslednji teden so v Vestniki objavili, što je zmagovalec ali zmagovalka. Ana je prvo poglednola na tisto stran, p a je zakrijčala: »Jes je san zmagala!« Cela družina se je veselila celi den. Te je pa prišo čas Aninoga rojstnoga dneva.Za rojstni den so pripravili velko zabavo.Za darilo so ji pa dali, ka joj je pomejnilo skoro največ na svejti,tou je bila ena velka knjiga ,v njoj so bilij združeni vsi tisti Vestniki ka si jih je dejvala v velko omaro.Tou pa še je nej blov vse, te so še pa povabili vse delavce Vestnika. Ana je pa še mejla eno skrito željo, tou pa je bila, ka bi ona enkrat bila v Vestniku. Touse ji pa je izpunilo čez nekaj lejt, saj je te postala najstarejša občanka takratnje občine.Te so prišli k njoj domov številni novinarji. Najbole je pa bila vesela, da so prišli novinarji z Vestnika.Na konci intevruja jih je povabila na kosilo .Od toga je že mijnilo preci časa.Te je pa Ana pravla Mici, ka naj da umre, da osmrtnico v Vestnik. Tak je ta gospa umrla, ampak pri tej družini so Vestnika nej pozabili. Njena hčerka Mica je tak tou navado dobijla od svoje mame Ana. Tak je ona tudi bila vesela, kda je prišo Vestnik. Še dandanes gučij tou, ka pijše v Vestniki svoji deci pa vnukom pa vnukican.
Vse najboljše Vestnik. Pa še dosta uspešnih lejt.