vestnik

Goričko, divji Vzhod ali kako od elektrike nazaj k ognju

Maja Hajdinjak, 16. 9. 2022
Matej Fišer
Naslovnico krasi podoba smučarke. Med goričkimi vinogradniki namreč še danes kroži, da lahko vino najbolje prodaš soboškim smučarjem.
Popularno

»Džabuka pa falat krüja.« Ste kdaj razmišljali o tem, kako malo pravzaprav potrebujemo, da potešimo lakoto? In kako malo sestavin ali kako enostavne je treba imeti pri roki, da pripravimo okusen obrok?

Razmislek o tem nam ponuja nova knjiga Mateja Fišerja, ki nosi naslov Goričko, divji Vzhod – kuhinja v naravi in je nekakšno nadaljevanje njegove uspešne knjige izpred let Tradicionalna prekmurska kuharica: od förtuja do olstika. To ni klasična zbirka receptov, ampak je veliko več. »Kulinarika in recepti se v veliki meri prenašajo ustno, a se vsaka družina srečuje z dejstvom, da kakšnega od babičinih receptov niso pravočasno zapisali in je utonil v pozabo. S knjigo sem tako želel opozoriti na sestavine in jedi, ki so bile nekoč prisotne v gospodinjstvih in so se skozi čas izgubile, pozabile, nekatere pa so ostale žive do danes. Na ta način sem želel novim generacijam omogočiti, da bodo nekoč, ko bodo za to pripravljeni, pripravljali jedi, ki jih poznajo od malih nog. Hkrati želim s knjigo pokazati, da se vse jedi, ki so zbrane v njej, lahko pripravijo tudi v naravi, na ognju,« je povedal avtor. Na uvodnih straneh posebno pozornost namenja ognju in njegovi pripravi v naravi, saj so bili ogenj in drva v naših krajih primarni vir kuhanja ob dejstvu, da je elektrika prišla zelo pozno.

Na Goričkem se križajo različne kulinarične tradicije, od srednje- do vzhodnoevropske in balkanske, poleg tega z odhodom ljudi in njihovim vračanjem v pokrajino prihajajo novosti. Gre torej za prenos med generacijami in željo, da se ohrani košček nematerialne kulturne dediščine tega prostora. Knjiga postreže s sila zanimivimi idejami za obrok, na katere sodobni kuhar ob vsakodnevnem razmišljanju, kaj pripraviti, redko pomisli. Avtor nas že v uvodu opozori, da poleg vseh novodobnih jedi obstajata že v uvodu omenjena »džabuka pa falat krüja« kot ena tistih malic, na katerih so zrasli mnogi rodovi v tej pokrajini. V nadaljevanju nato najdemo še jedi, kot so »pajani krüj«, »pečena kukorca«, »mesnate čunte z renon« in »mejko küjane bilice«, pa vse do tistih bolj konkretnih, kot so »fiš«, »mlejčna repa« in »telečja getra z lükon«. Kot pravi Fišer, včasih namreč ni bilo kompleksne kulinarike, ljudje so kuhali zato, da so živeli in delali, zato želi s knjigo opozoriti na množico enostavnih živil in pridelkov, ki jih je možno na tem območju dobiti.

goričko-–-divji-vzhod, kuhinja-v-naravi
Matej Fišer
Vse jedi v knjigi se lahko pripravijo tudi v naravi, na ognju. Drva so bila namreč v naših krajih primarni vir kuhanja ob dejstvu, da je elektrika prišla zelo pozno.

Soboški smučarji in selfi iz Martjanec

Ob receptih izvemo marsikaj oziroma se spomnimo zanimivih dejstev, na katera le redko pomislimo. Eno takih je zapisano ob receptu za »regrat v šalati«. Da je regrat v solati le redko na menijih gostiln in restavracij po svetu, čeprav so ga vsi travniki že za prvim ovinkom spomladi polni. Avtor postreže tudi z zanimivi zgodbami, kot je ta, ki jo je slišal v eni od gostiln v Puconcih in je zapisana ob receptu za »küjano vino«. Še danes naj bi se namreč širilo med goričkimi vinogradniki, da vina ne moreš nikomur bolje prodati kot soboškim smučarjem, ki so nekoč hodili na smučanje v Mačkovce. Podoba smučarke zato krasi tudi naslovnico knjige. Še eno tako dejstvo, ki ga najdemo v knjigi, je odnos gobarjev do gob v Prekmurju – greš v gozd in jih pač nabereš, tako kot je »najpomembnejše pravilo« za »pečeno kukorco«, da mora biti – »fkradnjena«.

goričko-–-divji-vzhod, kuhinja-v-naravi
Matej Fišer
Pasulj JLA ali enolončnica s fižolom. K pasulju gre namreč vedno zraven tudi ideologija.

Tako kot vsaka kulinarika je tudi gorička preplet nekih zgodovinskih dejstev, življenja in narave, ki daje, zato skuša knjiga ob receptih ujeti tudi kulturni kontekst z namenom, da bi pokrajino v vseh njenih odtenkih znal začutiti tudi zunanji opazovalec. Avtor nas tako ob kulinariki popelje še skozi pomembne in zanimive zgodovinske trenutke Prekmurja, od tega, kako je živela tukajšnja gospoda, do dogodkov v Parizu, ki so začrtali meje naše pokrajine. Med drugim izvemo, da selfiji niso novodobno odkritje, ampak je enega prvih naslikal Johannes Aquila na zidove martjanske cerkve, in da vino nima zgolj gastronomske funkcije, ampak je konstitutivni narodni element, kar izpričuje že martjanska pogodba iz leta 1663. V knjigi se sprehodi tudi skozi zgodovino športa v pokrajini, dotakne se arhitekturnih velikanov, prvih letalcev in pisateljev, ki s svojim delom danes najbolje predstavljajo pokrajino.

goričko-–-divji-vzhod, kuhinja-v-naravi
Matej Fišer
Kulinarika včasih ni bila kompleksna.

Atipične fotografije

V knjigi našo pozornost pritegnejo tudi fotografije, ki so avtorjevo delo. Delane so po principu »bleach bypass«, ki ga je v 50. letih izumil japonski kamerman Kazuo Mijagava. Gre za zelo atipičen postopek, še posebej za kuharske knjige, a so fotografije zaradi svojega srebrnega odseva, pravi Fišer, vizualno ustrezale prostoru, ki ga vsebinsko opisuje. Knjiga, ki je bila izdana s pomočjo operacije Strategije lokalnega razvoja LAS Goričko 2020, bo jeseni tudi predstavljena širši javnosti, avtor pa načrtuje tudi njen prevod. »Na ta način bi lahko ogovoril drugo generacijo naših izseljencev, ki morda ne govorijo jezika, poznajo pa okus,« pravi Fišer, ki mu je z ljubiteljskim navdušenjem nad odkrivanjem novega in drugačnega, kot pravi, ostal material še za eno knjigo.

goričko-–-divji-vzhod, kuhinja-v-naravi
Matej Fišer
Knjiga pritegne že zaradi izjemnih fotografij, ki dopolnjujejo vsebino.