vestnik

Kdo odloča, kaj jedo otroci

Janko Votek, 18. 2. 2019
Nataša Juhnov
Javni zavodi lahko zahtevajo kakovost in označevanje živil in določijo način, kako bodo preverjali, da živila izpolnjujejo zahteve razpisne dokumentacije. 
Popularno

Mesna afera je za nekaj dni animirala javnost, da se sprašuje, kaj vse ji lahko predelovalna industrija s svojimi tehnologijami in tudi nepoštenim početjem podtakne kot varno hrano.

Pri nas so bili v ospredju zgodbe mesnopredelovalni obrati in nekateri zastopniki polpripravljene hrane. Zgodba se ni dotaknila velikih trgovcev, ki so z neposrednim uvozom svežega mesa in mesnih izdelkov prav tako lahko eden od potencialnih ponudnikov slabe ali manj kakovostne hrane oziroma mesa. Čeprav to ni nujno. Trgovci pri svojih nabavah pogosto nakupujejo presežke mesa v sosednjih, predvsem zahodnih državah. Delno pa tudi meso iz Hrvaške, kjer so v izhodišču cene – ne sicer maloprodajne – nižje od naših. Z afero se je spet odprlo vprašanje, kakšno hrano jedo otroci v šolah in vrtcih, oskrbovanci domov za ostarele, v bolnišnicah in drugih javnih zavodih, podvrženih javnemu naročanju. Veliki ponudniki trdijo, da praktično nimajo pogojev za nastop na javnih razpisih, saj so ponujene cene dobaviteljev tako nizke, da jim ne morejo konkurirati. Poceni meso naj bi že samo po sebi pomenilo nižjo kakovost, pravijo nekateri veliki igralci na prehranskem trgu. Pa je res tako? Poznavalec razmer, ki ne želi biti imenovan, tej trditvi ne verjame in pravi, da tudi ni res, da bi javni zavodi že zaradi tega imeli bistveno slabše meso.

Tako kot trgovci uvažajo ponujene presežke svežega mesa npr. iz Avstrije ali Nemčije, to počnejo tudi mesarji, veliki in mali. Približno 65 odstotkov prašičjega mesa moramo uvoziti. Države porekla svinjskega mesa so različne, pregledni bi morali biti tudi sledljivost in obveščenost potrošnika o tem, od kod meso izvira. Zdaj je na policah navedena država, iz katere meso prihaja. Po genetiki gre v primeru avstrijskega, nemškega ali danskega mesa za podobne pasme, kot jih redimo pri nas. Tudi te države imajo svoje oznake kakovosti, v zadnjih nekaj letih pa močno poudarjajo ukrep dobrobit živali. Edina razlika je, da je koncentracija rej v omenjenih državah bistveno večja in je zato še vedno nadpovprečna uporaba antibiotikov. Je pa seveda vprašanje, ali za meso za »izvoz« veljajo isti kriteriji. Verjetno ne in je pri vzreji prašičev za poceni izvoz na prvem mestu produktivnost, to pomeni čim krajšo rastno dobo.

4a11e838f31af78c61044a473052d09c
Nataša Juhnov
Oskrba s hrano v javnih zavodih ni samo posel, ampak posredno izraža tudi zavest in kulturo tistih, ki se ukvarjajo z nabavo.

Zakaj naročniki sprejemajo najnižjo ceno

Na drugi strani se zastavljata vprašanji, zakaj javni naročniki sprejemajo kriterij najnižje cene in ali pri nabavah sploh preverjajo sledljivost in kakovost dobavljenih prehranskih surovin. Postopek javnega naročanja je namenjen zagotavljanju gospodarne, učinkovite in transparentne porabe javnih sredstev. Toda to ne pomeni samodejno tudi izvajalca ali ponudnika po najnižji ceni. Naročnik mora ob objavi javnega naročila opredeliti pogoje in specifikacijo o zahtevani kakovosti. To ne pomeni, da bi pri javnem naročanju zahtevali izrecno živila slovenskega ali lokalnega porekla ali sort kmetijskih pridelkov, ki se pridelujejo zgolj na ozemlju naše države. Vse zahteve morajo biti utemeljene, vendar je pogoj, da se zraven navede, do so dopustna tudi enakovredna druga živila, pri čemer se morajo navesti elementi, na podlagi katerih se enakovrednost presoja. S tem zgodba dobi nekoliko drugačno vsebino. Gre za načelno opredelitev vsebine javnega naročanja, ki sta jo v obliki priporočil pripravili ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in ministrstvo za finance že leta 2013.
V priporočilih je v poglavju o kratkih oskrbovalnih verigah poudarjena možnost naročanja po sklopih, kar omogoča zakon. To pomeni, da lahko naročniki že zdaj za petino vrednosti naročila sklenejo neposredno. Nesporno lahko zahtevajo kakovost in označevanje živil in določijo način, kako bodo preverjali, da živila izpolnjujejo zahteve razpisne dokumentacije. S tega vidika so stvari jasne, javni zavodi se ne morejo sklicevati na to, da imajo zvezane roke. Je pa res, da takšen pristop zahteva nekaj več napora in tudi ustreznih znanj. Vse to bi od teh institucij tudi pričakovali, saj gre za ustanove »javnega servisa«, ki bi moral ščititi domači javni interes, oskrba z domačo hrano pa bi morala biti del tega javnega interesa. Ob strateško pomembni rasti samooskrbe bi se z domačimi dobavitelji krepila lokalna ekonomija, od katere bi imeli posredno spet koristi vsi. Oskrba s hrano v javnih zavodih ni samo posel, ampak posredno izraža tudi zavest in kulturo tistih, ki se ukvarjajo z nabavo.

fb1ca328ed2f50b0df00bb659e77febc
Marko Vanovšek

Dobavitelji

Če se vrnemo k javnemu interesu, je seveda vprašanje, kaj se dogaja v verigi domače oskrbe s hrano. Tu smo pri temeljnem problemu. V najslabšem položaju je še vedno primarni pridelovalec – kmet. Temu ekonomisti stalno očitajo nizko produktivnost. Toda v kmetijstvu je po zdravi kmečki pameti že od nekdaj jasno, da »visoka produktivnost« in kakovost nista na isti valovni dolžini. Po drugi strani predelovalci ves čas pritiskajo nanje in jim znotraj verige ne priznavajo proizvodne cene, kaj šele, da bi jim priznali kakovost. Toda pustimo zdaj to. Trditev velikih mesarjev in tudi prvega zadružnika Petra Vriska, da morajo naročniki pri javnem naročanju nabavljati izključno hrano iz sheme Izbrana kakovost po višjih cenah je retorično sprejemljiva, dejanske razmere pa so čisto drugačne. To bom ponazoril z odkupnimi cenami iz tržnih poročil, ki jih tedensko objavlja Agencija za kmetijske trge.
Povprečna odkupna cena kilograma tople svinjske polovice v Avstriji je bila v ponedeljek 2,15 evra, naša pa se je v prejšnjem tednu gibala okrog 1,41 evra za kategorijo E in 1,58 evra za kategorijo S tople svinjske polovice. Podobno je pri govejem mesu. Pri nas je bila povprečna odkupna cena 3,50 evra za kilogram, v Avstriji, Nemčiji in Italiji pa se je gibala okrog 4 evrov, v Italiji je bila celo 4,20 evra. Čisti rejci govejih pitancev, ki so odvisni od nakupa telet v tujini, s temi cenami ne morejo preživeti, zato vso proizvodnjo prodajo v tujino. Doma ostane le govedina s kombiniranih kmetij – tistih, ki prodajajo tudi mleko. V tem trenutku primarna proizvodnja od Izbrane kakovosti nima nobene koristi, se je pa zavezala k zagotavljanju standarda kakovosti z neoporečno krmo in skrbjo za zdravstveno stanje živali. Če veliki niso konkurenčni na javnih naročilih, to ne pomeni, da se na teh ne pojavljajo mali ponudniki oziroma mesarji, ki pa očitno so konkurenčni. Edina točka, v kateri se lahko strinjamo z velikimi mesarji, je, da bi javni naročniki lahko vložili malo več napora v pripravo javnih naročil, ne pa da zahtevajo od ponudnika celotno prehransko oskrbo. Tu so potem v prednosti trgovci. Po drugi strani pa imajo veliki mesarji lastno maloprodajno mrežo, ki v zadnjih dveh letih širi svojo ponudbo in ni več vezana samo na prodajo svežega mesa in mesnih izdelkov.