vestnik

(KOLUMNA) Česa me ni (bilo) treba vprašati

Norma Bale, 30. 5. 2021
Pixabay
Slika je simbolična.
Popularno

Razmišljam, kako bi se izvila, ko gospa odrešilno ustreli: Ali ste poročeni? Šokirano vprašam, kako moj status vpliva na kakovost globinskega čiščenja, a me suvereno prekine, da je edini pogoj Juretovega obiska prisotnost moža, kajti moški so tehnično vseeno bolj usposobljeni in končno investicijo tudi plačajo.

Od besed k dejanjem in Dejanja štejejo, ne besede sta dva frazema, ki ju sicer občasno smiselno uporabljam, popolnoma pa se z njima ne identificiram. Že od zmeraj namreč občudujem besede, rada odkrivam njihove pomenske odtenke, jih razkrivam v podpomenih, prisluškujem njihovemu zvenu in zvenenju; skratka, ljubim jih in sem nanje občutljiva. Morda sem celo besedno hipersenzibilna, kar je v teh težkih časih za lepe, vljudne in prijazne besede lahko zelo problematično. Ko sem v tretjem razredu osnovne šole prejela prvo razglednico, naslovljeno name, mi je zaigral srček, hkrati pa me je zmotil pozdrav iz morja, namesto z morja. Kasneje so me v oči zbadali napačno izpisani jedilni listi, neustrezna raba predlogov s, z, k in h v uradnih dopisih, nerazumljiv birokratski jezik v sporočilih s pečati, polvikanje dam, naročanje piva, ki se mu nikoli ni posrečilo na mizi pristati v pravilni slovnični obliki, in podobno. A z velikim guštom pošiljam viber sporočila in na blazini šepetam v narečju, slengu ali s slovenskimi popačenkami, prevzetimi iz tujih jezikov. V tem nekoliko shizofrenem odnosu do besed poseben prostor zavzemajo vprašanja, ki mi jih res nikoli ni (bilo) treba zastaviti.

Neki dan me pokliče prijazna, mariborsko pojoča telefonistka in mi ponudi zastonj globinsko čiščenje vzmetnice in zaves. Dopoveduje mi, da sem izbranka, ker me je priporočil prijateljski par. Prepričuje me, da bo njihov zastopnik Jure storitev opravil povsem neobvezno, kajti aparat je precej drag. Na moje vztrajanje, kaj pomeni precej drag, s težavo pove, da okoli tri tisoč evrov. Ceno junaško prenesem in nelagodno poškilim na vzmetnico in lanene zavese, ali se morebiti na njih niso zaredile kakšne hudobne ličinke, potrebne globinske obdelave. Prijazna gospa vztraja, da določimo datum, meni je vedno bolj nelagodno, stiska me zaradi prijateljev, ki so mi hoteli omogočiti zastonj čiščenje.

Da obstajajo poleg poročenih tudi nagnusno bogate samske, ločene, ovdovele, aseksualne in lezbične ženske in da je odločitev za tri tisoč evrov vredno vodno škatlo s cevjo za globinsko uničevanje neodvisna od zakonskega statusa ženske oz. od tega, s kom seksa na pršic polnem jogiju.

Razmišljam, kako bi se izvila, ko gospa odrešilno ustreli: Ali ste poročeni? Šokirano vprašam, kako moj status vpliva na kakovost globinskega čiščenja, a me suvereno prekine, da je edini pogoj Juretovega obiska prisotnost moža, kajti moški so tehnično vseeno bolj usposobljeni in končno investicijo tudi plačajo. Zajamem sapo in jo mirno poprosim, naj najin pogovor, ki se seveda v ozadju snema, predstavi svojim nadrejenim in marketingu, ki jo je usposobil za telefonsko prodajo. Rečem, da živimo v letu 2021, ko ženske nismo več brezpomočna, tehnično neuka in finančno od mož odvisna bitja. Da obstajajo poleg poročenih tudi nagnusno bogate samske, ločene, ovdovele, aseksualne in lezbične ženske in da je odločitev za tri tisoč evrov vredno vodno škatlo s cevjo za globinsko uničevanje neodvisna od zakonskega statusa ženske oz. od tega, s kom seksa na pršic polnem jogiju.

Demonstrativno prekinem pogovor in se počutim do skrajnosti bedno. Najprej zato, ker je gospa zgolj opravljala svoje delo, jaz pa sem imela izpad, o katerem bo pripovedovala kolegicam na tekmovanju o najbolj zoprnih strankah, potem zato, ker tega pogovora v resnici ne bo slišal nihče od njenih nadrejenih, na koncu pa še zato, ker sem padla na besede, ki so me vznemirile predvsem zaradi tako izrazito mizogine in patriarhalne vsebine. Sem pa poved »Ali imate moža?« dodala v tabelico butastih vprašanj, ki mi jih res ni (bilo) treba nikoli zastaviti. Na tem seznamu so še: »Kdaj boste rodili?« (Običajno zastavljeno ob kakšnem večjem poslovnem uspehu in nikoli s strani bližnjih sorodnic ali dobrih prijateljic.) »Kaj jeste, da ste še vedno videti tako dobro?« (Poudarjam, da je besedica »še« popolnoma odveč.) »Ali veste, da vsakemu v obraz povem, kaj si o njem mislim?« (Prosim, res me ne zanima.) »Ali znate kuhati?« (Ne, živim od božje prane in studenčnice.) »Koliko ste stari?« (Dopustno samo na zdravniškem pregledu, na srečanju generacij, prvem zmenku, v pogovoru o življenjskih brazgotinah in kadar s svojo starostjo poantiraš izrečeno.) Akt čiščenja vzmetnice se torej ni zgodil, besede so se zalepile na zavese, sem pa tisti večer zamenjala rjuhe.

Nataša Juhnov
Norma Bale