V eni od februarskih številk Vestnika sem v premisleku ob kulturnem prazniku pisala o kulturi in o tem, kako se kulturno udejstvuje čedalje manj ljudi. A pojem kultura je mnogo širši od branja knjig in obiskovanja kulturnih ustanov. Kultura se začne s povsem vsakdanjimi stvarmi, kot so primerno vedenje, spoštljiv odnos in pozdravljanje. Tudi to pa v današnji družbi postaja vse bolj tuje.
Besedna zveza »dober dan« gre današnjemu človeku čedalje težje z jezika. Kot primer naj navedem vsakdan na eni od šol (verjetno ni edina), kjer množica otrok vsako jutro koraka proti šolskim vratom. Na tej poti srečajo vsaj enega dežurnega učitelja, a mimo njega brez besed odhitijo v učilnice. Še na učiteljev pozdrav le stežka odzdravijo. Nekaj, kar je bilo nekoč povsem običajno, kar je bilo eno od zlatih pravil obnašanja, ki so nam jih starši, vsaj nekaterim, tulili na ušesa, je postalo prej izjema kot pravilo. To me v bistvu ne preseneča, ker se povsem enako obnašajo – starši teh otrok. Gredo tudi mimo šefa v službi brez pozdrava?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Digitalizirani in idiotizirani
Lastniki in ustvarjalci vsebin se svojega odločilnega prispevka pri poneumljanju prebivalstva ali ne zavedajo ali preprosto dajejo prednost finančnemu izplenu.
Da potrdimo prej omenjeno tezo, nam ni treba v šolo. Ozrite se enkrat okrog sebe v trgovini, ko stranka, namesto da bi pozdravila prodajalko, ki zlaga blago na police, zraven nje stoji kot lipov bog in ob tem še po tihem (ali tudi ne) vzdihuje, ker mora nekaj sekund počakati, da se stegne do kisle smetane. Prav tragikomičen je bil zame tudi marsikateri sprehod po prekmurski prestolnici, ko sem, sploh če sva skoraj trčila z rameni, pozdravila mimoidočega. V odgovor sem v glavnem dobila začuden pogled v stilu »kaj bi rada, ne poznava se« ali pa je mimo mene šel sklonjene glave. Zelo velemestno za tako mali varaš, praktično malo večjo vas.
Dober dan sicer ni edina besedna zveza, katere uporaba drastično upada. Njena močna konkurenca sta še »hvala« in »prosim«, povsem na vrhu te neslavne lestvice pa sta po mojem občutku »oprosti« in »zmotil sem se«. Človeku, ki je bil vzgojen v duhu, da je središče sveta, je pač težko priznati, da kdaj kaj naredi narobe. Morda bo ob naslednji izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika ob teh besedah že kvalifikator »zastarelo« …
Izjema očitno postaja tudi potrpežljivo čakanje v vrsti. Pred kakšnimi tremi tedni sem stala v vrsti pred poštnim okencem. Pred mano je bil neki gospod, ki je med čakanjem odšel še do svojega poštnega nabiralnika. Ko se je vrnil, se je najprej postavil v vrsto za menoj, nakar sem mu povedala, naj stopi naprej, ker je bil tukaj pred mano. Ko sva nato skupaj šla proti izhodu, se mi je ves vesel zahvalil za prijaznost. Malo presenečena sem mu odgovorila, da je to normalno in prav, ker je bil tam prej. »Veste, to ni več ravno normalna stvar,« mi je odgovoril in me pustil v razmišljanju o tem, da smo očitno prišli do točke, ko bomo hvaležni, da nas nekdo ne izrine iz vrste.
V duhu »delam in govorim lahko, kar mi prija«, se čedalje pogosteje pojavlja še ena praksa, ki je ne maram. Že v nekaterih trgovinah, predvsem pa v kavarnah me mlajši natakarji in natakarice zadnje čase skoraj vedno ogovorijo s »kaj boš« ali »kaj ti prinesem«. Nimam se za neko gospo, a res ne vem, kdaj je šlo vikanje iz mode. Sama namreč vikam tudi mlajše od sebe, če jih ne poznam, saj se mi zdi to osnovni izraz spoštovanja te osebe, predvsem pa verjetno take fraze niso najboljša možna izbira za to, da vprašamo po željah gostov. In če pogojno lahko razumem, da študentke tikajo mene, ki sem le nekaj let starejša od njih, ne morem razumeti, kako lahko tikajo na primer mojega očeta, ki jih šteje čez petdeset (ob tem pripetljaju sva se samo spogledala in padla v nejeverni smeh). Saj si lahko kul in hkrati ohraniš neke manire, mar ne?
Bilo bi torej dobro, da se ponovno naučimo osnov. Pozdraviti soseda, gledati v oči, ko se pogovarjamo, krepko, ne mlahavo seči v roko, nameniti kakšno prijazno besedo neznancu, vljudno ogovoriti stranko. Če verjamete ali ne, vljudnost in prijaznost sta »šenki«.