In potem se je začelo: človek se je selil, naseljeval vedno bolj odročne kraje, kjer so se oblikovala plemena in tisočletja živela ločeno od drugih, vse do današnjega časa, ko smo poselili ves planet in prečesali vsako ped zemlje. Priznam, da me močno zanima, ali je v kakšnem pragozdu ali morda v polarnem krogu še kako pleme ali eskimska skupnost, ki ju še nismo »civilizirali« in jima vsilili svojih vrednot.
Na prvih predavanjih pri predmetu genetika nam je profesor razložil pomen genotipa in fenotipa. Če je pri prvem genetika tista, ki oblikuje človeka, je pri fenotipu dodan vpliv okolja. Ampak sam sem kaj kmalu ugotovil, da je še en dejavnik pomemben pri oblikovanju človeka – sreča oziroma morda kar usoda. Ste se kdaj vprašali, ali ste srečni v življenju? Ste pomislili, kako je prijetno, da lahko vsak dan peljete psa na sprehod, da si lahko privoščite želeno sladico, da lahko greste na dopust, da … Verjetno niste. Zato ne, ker ste prepričani, da je to nekaj samoumevnega in je to vaša pravica. Pa ste se kdaj vprašali, ali si tudi ljudje v revnih deželah ne želijo tega? Seveda si. A kaj, ko ne živijo na pravem kraju. Le kaj so krivi Afganistanci, da niso varni niti v lastnem domu? In kaj so krivi ljudje v Somaliji, Zahodni Sahari, Salvadorju ali kje drugje, da so vsakodnevno priča nasilju, revščini in lakoti. Nič! Le usoda jim je namenila domovino, kjer iz različnih razlogov ne morejo uživati dobrin, kot jih imamo sami. Ja, niso imeli sreče, da bi se rodili v družini ali državi, kjer je doma blaginja. Pa niso nič krivi in tudi niso ničesar naredili narobe. In zato je v življenju tako pomembno, da ti je sreča življenjska spremljevalka.
Kot da ne bi bilo zadosti hudo že to, da so rojeni v revščini, jim praviloma hrbet obrnejo tisti, ki bi jim lahko pomagali, bogati. In celo mediji. Pri tem pa izstopa še eno dejstvo. Izhajajmo iz tega, da so na območjih, kjer živijo revni, bolj pogoste naravne nesreče. Več je potresov, pogostejše so poplave, plazovi, orkani. Ni redko, da take ujme zahtevajo številne žrtve. Le kdo se ne spomni potresa na Haitiju, v katerem je bilo 100.000 mrtvih, pa tistega v revnem delu Kitajske, kjer je bilo še enkrat več žrtev. Tu so še poplave v Bangladešu, plazovi na Filipinih in še bi lahko naštevali. Za boljše razumevanje dodajmo še nesreče v nam tako domačem zahodnem svetu. Povsem živ je spomin na katastrofalne poplave v Nemčiji. Pa da ne omenjamo terorističnih napadov po Evropi ali morda požarov v Grčiji in na Portugalskem. Vsem tem katastrofam je bilo skupno to, da število žrtev ni presegalo 250. Toda v znak solidarnosti in sočustvovanja so številne države sveta svoje nacionalne simbole, kot so Eifflov stolp, Big Ben, sydneyjska opera, simbolično pobarvale v barve zastav nesrečne države. Pa saj se razumemo: držav, ki so navedene v drugem delu. Ja, lepo in prav. Toda zakaj nisem tega videl tudi takrat, ko je v Bangladešu voda vzela na tisoče duš, ali takrat, ko je v saharski Afriki umrlo za lakoto na stotisoče ljudi. Ne, takrat nismo bili zraven. Ne, saj ta življenja štejejo v razvitem svetu manj. Tja ne gredo mediji, da bi se dalj časa oglašali s kraja nesreče. Ne bo sočustvovanja s svojci in ne bo globalnega žalovanja. Kakšen cinizem! V definiciji, kaj je človek, piše, da je to bitje z visoko razvitimi možgani z možnostjo abstraktnega mišljenja in samoopazovanja. Sam pa se sprašujem, ali je to bitje sedaj res to in ali je človek res krona stvarstva. Če je odgovor ja, potem se nam res slabo piše in ti možgani nimajo pravega učinka.
Pri vsem tem pa najbolj boli vedenje, da je na svetu toliko denarja, kot ga ni bilo še nikoli. Banke sploh več ne izplačujejo obresti, in če imate veliko cvenka, vam bodo zaračunale varovanje vašega prihranka. To seveda pomeni, da bi s tem denarjem lahko spremenili celotni svet na bolje. Lahko bi izobrazili neuke, lahko bi zaščitili naravo, nahranili lačne, pa še bi ostalo. Toda ne, tega ne bomo naredili. Pohlepni bomo še naprej, pa naj stane, kolikor hoče. Obenem pa trdijo voditelji in vplivneži, da je človek največja vrednota. To ponavljajo voditelji vseh barv, vseh veroizpovedi in različnih pogledov na demokracijo. Le kdo bi jim verjel?
Kako brezmejen je cinizem razvitih držav v pogledu na ceno življenja, je bilo vidno tudi takrat, ko so gozdarski lobiji pokončali brazilskega domorodca, sicer zaščitnika narave, in ubijanje prenašali na facebooku. Posledice? Ni jih bilo. Za Brazilijo je pač trgovanje z lesom bolj pomembno od skupin avtohtonih prebivalcev Amazonije. Bi svet tako reagiral tudi, če bi se znesli nad Evropejcem, Američanom ali Japoncem?