Otrokovo izpolnitev obljube se postavlja kot pogoj za materialno reakcijo; “Obljubi mi, da boš priden/a, pa ti kupim novo igračo!”. Ne samo, da ljudje mešajo pomene razigranosti in porednosti ter ustrežljivosti in pridnosti, temveč otroke s tem učijo, da se najkvalitetneje nagrajuje z materialnimi dobrinami; paradoksalno se kasneje sprašujejo, kako smo uspeli postati tako potrošna družba.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
Otrok v letih, ko so razni vedenjski odkloni od pričakovanj staršev, stroke in družbe največji, besede “obljuba” ne razume. Ne razume, kak pomen ima obljuba v svetu odraslih, zato niti ne zmore vzpostaviti odnosa do tovrstnih zahtev. Starši, ki instrument obljube redno uporabljajo, redko poskrbijo tudi za to, da bi otroku vsaj poskusili razložiti in osvetliti pomen obljube. In tako se že otroci naučijo nespoštovanja v obljubah.
V svetu odraslih je pogojevanja skozi obljube v medsebojnih odnosih veliko. Odrasli instrument obljube razumemo in se strinjamo s tem, da se obljube izpolnijo in prisege ne omadežujejo z lažmi. Kljub zavedanju, kako tvegane so obljube, se pogosto uporabljajo kot verbalne potrditve povedanega oziroma dogovorjenega, čeprav je že v začetku pogosto jasno, da se obljublja nemogoče.
V mojih očeh so obljube nekaj krasnega, nekaj tako enkratnega, da jih uporabljam izjemno redko in zelo premišljeno. Instrument obljube uporabljam načrtno in to le takrat, ko sogovornika zares opolnomoči in mu da nek dodaten zagon. Mnogi bi rekli, da s tem, ko obljubo vklopim načrtno in v preveč gotovih situacijah, instrument obljube izgubi svoj draž. K sreči ne razumem ali ne želim razumeti, zakaj ljudje hočejo, da so obljube nekaj napornega. Kot da rabijo vzvode, s katerimi soljudi stiskajo za vrat, in obljube uporabljajo samo še kot en dodaten način kazanja moči nad drugo osebo. Ljudje pogosto občutijo zmagoslavje, ko sočloveka zalotijo pri nečem kar skriva ali negira. V tem duhu kujejo nesmiselna maščevanja ali posledice brez, da bi se vprašali, zakaj nam ljudje nekaj obljubijo, če tega ne izpolnijo.
Izsiljene obljube bodo vedno zlagane obljube, pa naj se jih zahteva od otroka ali odraslega; prvi je ne izpolni, ker ne razume, drugi pa, ker ne zmore. Pravijo, da obljuba dela dolg. A iskreno povedano, obljube v večini primerov delajo le hlapce in sužnje, saj je tisti dolg v osnovi samo izgovor za izsiljevanje.