vestnik

(KOLUMNA) "Küp nejspejglanoga gvanta"

Matej Fišer, 29. 9. 2020
Niko Časar
Kološeve stare fotografije so sedaj razstavljene na Lutrovi ploščadi.
Popularno

Mineva sto let od takrat, ko se je v Murski Soboti rodil Jože Kološa Kološ. Njega in njegove žene Pirike se marsikdo spomni kot para, ki je na svoja stara leta velikokrat prehodil mesto in bil še vedno videti kot sveže zaljubljen.

Kološeve fotografije so dodobra zaznamovale ne zgolj pomursko fotografijo, ampak imajo svoj vpliv v širšem slovenskem prostoru. Kološ je najprej umetniški fotograf. Njegova dela se v času, ko so nastajala, postavljajo ob bok sodobni evropski umetniški fotografiji. Koštabona, vas na Primorskem, ki jo je »odkril«, je postala pribežališče mnogih fotografov iz srednje Evrope. Postala je primer tega, kako umetniška iniciativa opozori na neki prostor, ga celo revitalizira, mu vdihne nov pomen. Za nas lokalno so vsekakor pomembne fotografije Kološeve Sobote. Budijo spomin in vračajo v mladost. Če se zdi fotografija blatne ulice komu simpatična, je to zgolj zato, ker je bil takrat mlajši in mu te podobe prikličejo nekatera druga čustva.

Jože Kološa, murska sobota nekoč
Jože Kološa
Pogled na Glavno ulico (danes Slovenska) leta 1955.

Danes bi ob taki ulici zagnali vik in krik. Te fotografije so pač del nekega spomina in ob njih vidimo razvoj mesta. Sprašujemo se, ali in kako smo od takrat napredovali. Res je, da je tudi napredek relativen pojem in ga je treba opredeliti, preden ga začnemo žvečiti. Naj bo tukaj mišljen v splošnem, nedoločenem pomenu. Ko gledamo fotografije stare Sobote, ne zgolj Kološevih, ampak tudi drugih domačih fotografov, obenem pa slišimo ideje o prenovah, rekonstrukcijah in gradnjah, se misel takoj prestavi v današnji čas. Gradbišče, ki smo mu priča, odpira različna vprašanja in išče odgovore. Tako v preteklosti kot prihodnosti. V neki strukturi mesta, ki je bila urbanistično načrtovana in v nekem smislu premišljena. Zadnji urbanistični premislek se je zgodil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so glave strnili vsi, ki so v mestu zmogli kak vat mišljenja. Kako in zakaj, tukaj ne moremo komentirati, ampak je bila stvar narejena strukturirano. Objavljena je bila celo v štirih knjigah z naslovom Urbanistični program mesta Murska Sobota. Tovrstni premisleki bi se morali zgoditi vsakih deset let, vsaj zato, da bi vedeli, kaj nas čaka oziroma ali smo na poti, ki smo jo začrtali. Tako nas ne bi presenetili dogodki, ki mestu povzročijo nepopravljivo škodo. Propad Mure je eden tistih najbolj v nebo vpijočih, ki se niso zgodili čez noč, ampak so se pripravljali najmanj petnajst let. Po petnajstih letih smo bili presenečeni, da se je zgodil. Selitev ekonomske šole na obrobje je bila še eden od urbanističnih spodrsljajev, s katerim smo najvitalnejši del populacije postavili na njivo, preostala infrastruktura pa ni sledila temu manevru. Nekateri pravijo, da smo s tem, če ne drugega, v mestu vsak dan izgubili tisoč kav in petsto malic ali sendvičev.

Jože Kološa, kip
Ines Baler
Mineva sto let od takrat, ko se je v Murski Soboti rodil Jože Kološa Kološ.

Oživljanje središča mesta je proces in mesto živi, če so v njem ljudje. Ni mogoče vitalnega dela populacije postaviti na rob, potem pa z veselicami oživljati središče. V mestu morajo živeti z vsem servisom, ki ga potrebujejo. Od čevljarja naprej. To je prvi korak, šele na to se lahko veže turizem, za katerega pa je treba spet predvideti infrastrukturo, da lahko »mirno« sobiva z vsakdanom domačinov. Turistov si želimo, ker prinašajo denar. Funkcija lokalne skupnosti je, da naredi mesto privlačno, da bodo ljudje prinašali denar. S tem lahko zagotovimo boljše življenje domačinov. To je trik. Ideja o privabljanju ljudi od zunaj ni v nasprotju s produkcijo vsebin za domačine, saj je prostora dovolj. Je pa prav nerodno, ko vidiš sredi mesta skupino turistov, ki izgubljeno tavajo sem ter tja in nimajo kod porabiti denarja. Res je, da so mesta, še posebej turistična, v neki nenehni tranziciji. Po domače so nenehno gradbišče. In prav ko gledamo Kološeve stare fotografije, tudi tiste, ki so sedaj razstavljene na Lutrovi ploščadi, vidimo, da je bilo mesto tudi nekoč gradbišče. Tako kot danes. Verjetno je to normalno stanje mesta. Sobota je prava takrat, ko je razkopana. Takrat je v svojem naravnem stanju. Tisti čas, ko v mestnem središču ni gradbišča, je zgolj vmesni čas, čas brez idej, bi lahko rekli, čas brez sanj. Gradbišče nam gre sicer malo na živce, ampak vseeno daje občutek, da bo po tem bolje. Je znanilec boljših časov in pri ljudeh budi pozitiven občutek, optimizem. Tudi zato smo lahko hvaležni Kološu in vsem drugim, saj njegove fotografije dajejo občutek, da smo tudi danes v normalnem stanju. Tako smo ob neki priložnosti pri Cöru s prof. Balažicem gledali to podobo mesta in sem omenil, da se mi zdi Sobota kot »küp nejspejglanoga gvanta«. Pripomnil je: »Praf maš, ali diši pa lij.«

ulična-razstava, jože-kološa, drevored-martina-lutra
Niko Časar
Kološeve stare fotografije so sedaj razstavljene na Lutrovi ploščadi.