Kaj pa vi menite o Emi Kruger, Rosani Kolar, Vidi Drame Orožim ali Maji Čemažar? Nimate posebnega mnenja, kajne? Ker jih ne poznate tako dobro, pravite? Imena vam zvenijo znano, a se prav zdaj ne morete spomniti, kdo so? Res, še nikoli niste slišali zanje? Če ste na vsaj eno vprašanje odgovorili pritrdilno, ste se umestili v večinsko populacijo slovenskega naroda. Ne sodim, ali bi zanje morali slišati ali ne, končno moramo samo umreti in večina od nas plačati davke. Kaj pa menite o Svetlani Makarovič, Urški Klakočar Zupančič, Tini Gaber in Nataši Pirc Musar? Da, da, tukaj pa so mnenja že kar izkristalizirana, kajne? Vse omenjene ženske so aktualna imena zadnjega leta. Ema je umetnica in dobitnica letošnje velike Prešernove nagrade, Rosana je letalska mehaničarka in inženirka leta, Vida ime leta na Valu 202 in vodja pro bono ambulante za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, Maja pa eksperimentalna onkologinja, ki raziskuje razvoj in pripravo zdravila za izvedbo prvega genskega zdravljenja kožnih tumorjev glave in vratu v Sloveniji. Izjemne ženske.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V PREMISLEK) Druga Švica
Vse prevečkrat smo namreč v upanju, da bomo zasvetili kot nova zvezda, med slabimi obrazi izbrali le manj slab obraz.
A za javnost veliko manj zanimive kot vroči kvartet, ki nam zadnje mesece služi kot sredstvo za klikanje na članke s pompoznimi naslovi in mašilo ob kofetkanju. Zadnji veliki pok je dodal osrednji dnevnik na nacionalni televiziji dan po državni proslavi, ko je voditeljica v napovedniku dejala, da so prireditev zaznamovali nagrajenci in premierjeva nova spremljevalka. Da, dragi moji, takšni smo. Pusti nagrajence, poglej oprsje in pod njim montirano črno bombo premierjeve nove spremljevalke. Ta je zasenčila skoraj vse na proslavi. Še dobro, da so na odru rezali zajca in je na koncu izven scenarija velika doajenka slovenske umetnosti, Svetlana, v družbi dveh pomečkanih mož, odrecitirala nekaj, česar nihče ni prav razumel, kajti bilo je dobro kodirano in v rdečo zvezdo zapakirano sporočilo.
Pa si poglejmo to našo nacionalno psihopatologijo nekoliko pobliže. Dejstvo je, da so Slovenke Slovenkam volkulje. Vedno so bile in vedno bodo. Medtem ko povprečna Slovenka ponori, če ji kakšna soseda ironično poočita, da se na balkonu preveč nastavlja v bikinkah in s tem mede ubogega najstnika, ki se pripravlja za maturo, bo ta ista nastavljačica z vsem možnim arzenalom hudobije obdelala lepotico, ki ne samo da z zlatim bikinijem služi denar, temveč je bila do nedavnega vpisana še v register lobistov. Izobražena in sposobna, torej. Zakaj je torej tako moteče, da je ob vsem tem še lepa in seksi in zaljubljena v modo in trenutno tudi v prvega politika v državi? Povprečna Slovenka je morda resda vpisana v knjižnico, a je vprašanje, ali spada med tistih dvajset odstotkov populacije, ki letno prebere okoli sedemintrideset knjig. In vendar na veliko udriha po Svetlani.
Ima Svetlana vedno prav? Zagotovo ne. Zmotila se je že v intervjuju, v katerem je poočitala, da nikoli ni prejela večernice, nagrade za najboljše mladinsko delo, ki jo že šestindvajset let podeljujemo v Murski Soboti. Večernice ni mogla prejeti, ker je ne podeljujemo za življenjsko delo, temveč samo za izvirno leposlovje. Svetlana žal v zadnjih letih ni izdala izvirnega dela za otroke. In vendar je ena najimenitnejših ustvarjalk v celotni slovenski literarni zgodovini, ki se nikoli ni uklonila nobenemu političnemu režimu, sledila je samo ustvarjalnosti in obči etiki. Šele takrat, ko bomo njena dela prebrali in si ogledali njene predstave, bomo pogojno sodili o njenih ravnanjih. Pri čemer se mi zdi bistveno, da se spomnimo na veliko vprašanje o ločevanju umetnika in njegove umetnine.
Povprečna Slovenka lista modne revije in v njeno zavest je vsajena podoba rdečih salonarjev kot kultnega fetiša zapeljevanja. V odnosu do njega, moškega torej. Ne spomnim se, da bi kdaj lezbična skupnost uporabljala rdeč salonar z zašiljeno peto kot simbol erotike ali opolnomočenosti. Rdečega salonarja ni izumila predsednica državnega zbora. Morda ga je reinventiral Christian Louboutin leta 1993, še prej, že proti koncu 17. stoletja, pa ga je sončni kralj Ludvik XIV. razglasil za simbol moči in prestiža. Urška ga je samo obula, tako kot smo ga mnoge obule že zdavnaj pred njo. Ga pa je naslikala v svoj osebni logotip. In kaj potem? Saj je vendar napisala erotični roman in rdeči salonarji ji tako rekoč pritičejo! Ampak če ne bo več obremenjevala letalskega prometa, provocirala strumnih vojakov na rdeči preprogi in se bo še naprej borila za živali in ljudi, jih zaradi mene lahko nosi tudi na samostoječe nogavice ali pa jih zamenja z dobrimi trpežnimi bataši.
Povprečna Slovenka si na novega leta dan tudi priseže, da gre za kak mesec na keto dieto in enkrat tedensko igra loto. Dieto kmalu prekine, loto postane previsok strošek za premajhen izplen, oboje pa ji da menico za sodbe o predsednici države in njenem videzu ter bogastvu. Povprečna Slovenka se težko odloči za vstop v politiko, še vedno je z delom doma in v službi enostavno preobremenjena. A kljub temu se pred volitvami priduša, da njena ženska solidarnost ni odvisna od spola, v katerega je bila rojena, in da ne voli po spolu, ampak po sposobnostih. Običajno nato da glas moškemu. Ko pa ga da ženski, od nje zahteva, da je hkrati vrhunsko videti, uspešno deluje, je brez napak, pametno govori in je brezspolna in skromna. Kajti skromnost in aseksualnost sta še zmerom vrlini, zaradi katerih pogojno dobiš odpustek za dober videz in vrhunsko pamet. In potem lahko računaš na nov mandat ali pa vsaj kak dodaten všeček.