vestnik

(KOLUMNA) Nekateri na čevapčiče, drugi na polja

Jože Črnko, 17. 7. 2019
Nataša Juhnov
Popularno

Poletje. Že od nekdaj čas, ko vse drvi na zaslužen dopust. Nekateri sem, drugi tja, nekateri zato, da se odpočijejo, drugi spet z namenom, da se bahajo pred prijatelji s kakšno eksotično destinacijo, ki so si jo privoščili. Vsekakor pa je to čas, ko v zadnjem desetletju ob vsakem oblačku pogledamo v nebo, si ogledujemo radarsko sliko padavin in se sprašujemo, ali nas bo doletela huda ura.

Bolj kot vsi mi, ki živimo v večjih urbanih naseljih, se tega bojijo poleti najbolj ranljiva skupina ljudi – kmetje. Ja, to je čas, ko je ves letni prihodek izročen na milost ali nemilost materi naravi, čas, ko kmečka eksistenca visi na nitki. In to se dogaja vse pogosteje. Skrb vzbujajoče je ob tem dejstvo, da ta problem postaja vse bolj le problem kmetov. V družbi, v kateri živi velika večina ljudi v mestih in »čisti« kmetje predstavljajo zgolj kakšen odstotek aktivnega prebivalstva, bi rekli, da je to normalno. Pa ni. Pozabljamo, da smo skoraj vsi slovenski ''meščani'' še generacijo nazaj živeli na vasi. Prav taki so postali najbolj nevarni. Taki, ki so čez noč prešli s kruha na žemlje, ki so nehali razmišljati s kmečko logiko in ob zbadanju pogosto uporabijo znani rek ''ne bodi kmet''. Žalostno. Žalostno predvsem zato, ker se malokdo še zaveda, kako zelo je njegovo življenje povezano s kmečkim življem, s tistim, ki dela za to, da imamo kaj jesti. Tudi če želimo jesti zdravo, je to zasluga tistih, ki nam pripravijo tako hrano. Našo. Slovensko. Najboljšo.


Pa se spet vračam k poletju. Narava dela me sili, da sem precej na poti. V avtu sem pozimi v mrazu in poleti, ko je še v senci nad 35 stopinj. Marsikoga v tem času v službi hladi klimatska naprava. Ne kmetov, ki so najprej pripravljali seno za prežvekovalce, sedaj pa so na žitnih poljih. In to ne le med tednom. Na soncu so tudi konec tedna, ko po mestih za vsakim vogalom diši po žaru, in ob praznikih, ko marsikdo »skoči« na morje. Vse to zato, da lahko mestna gospoda dobro je. Žal tega nihče ne vidi. Ne. Kmeta bodo videli le takrat, ko bo prodal 10 bikov. In takrat bo slišati: »Njemu je lahko. Spet bo kasiral.'' Kako sprevrženo, kako bolno. Verjetno bo marsikdo ob tem dejal, da so si ta način življenja kmetje izbrali sami in jih nihče v to ne sili. Res je. Vendar se žal vse manj ljudi zaveda, da postaja hrana vse bolj strateško pomembno blago in je domače kmetovanje del naše varnosti. Ne orožje, hrana (ob vodi) je tista, ki bo krojila svetovno politiko.

297adfabf7b6718ececb34b6a2e5a398
Igor Napast
Vse manj ljudi se zaveda, da postaja hrana vse bolj strateško pomembno blago in je domače kmetovanje del naše varnosti.

Tako smo spet pri pogostih razpravah o samooskrbi. Malokdo ve, da ima Slovenija borih osem arov obdelovalne površine na prebivalca. Znotraj Evropske unije ima manj le Malta. Za samooskrbo bi je potrebovali vsaj 10 arov. A ob tem podatku se nihče ne vznemirja. Ne politika ne ljudstvo, glas katerega bi lahko do neke mere krojil tudi usodo samooskrbe. Ob tem pa se poraja še en pomislek. V Sloveniji je zelo velik interes za kupovanje obdelovalnih površin. Ne samo Slovencev. Vse prodajne obdelovalne površine bi pokupili zlasti Avstrijci, na Krasu pa Italijani. Zakaj? Zaradi prej omenjenih trditev o pomembnosti hrane. V tujini se tega že dolgo zavedajo, mi pa spet zaostajamo. Pa saj nam ni treba odkrivati novega. Le opazujmo že znano. Koliko je že prodane zemlje našim severnim sosedom na Apaškem polju? Ob tem se sprašujem, kakšna je možnost, da bi Avstrijec prodal zemljo Slovencu. Nikakršna! Nikoli niti ne bi kupil slovenske zelenjave, če bi imel svojo na razpolago. Tudi če bi bila izrazito dražja. Ker ceni svoje. Ker se zaveda pomena obdelovanja domače zemlje.
Kje smo tu mi? Mi še vedno brez slabe vesti z lahkoto gradimo na njivah, še vedno mešetarimo z zemljo, čeprav se menda zakonodaja spreminja. Še vedno se bojimo, da bi kmet postal gospod, in še vedno mislimo, da mora kmet priti v mesto s traktorjem in v škornjih. Kako zgrešeno. Da ne začenjam še razprave o otrocih na kmetijah in tistih v mestu. To bi bilo pa že preveč. Prenevarno.


Ne orožje, hrana (ob vodi) je tista, ki bo krojila svetovno politiko.