vestnik

(KOLUMNA) Nepopravljivo

Valentina Smej Novak, 8. 2. 2022
Profimedia
Ko je dedek kupil nove grablje, so bile sprva zmeraj nekam okorne.
Popularno

Daleč so časi, ko je Dolfek, ki je nekoč delal v Nemčiji, pa tudi sicer povsod po svetu, znal popraviti vsako televizijo, radio ter celo hi-fi in džuboks samo s tistim tankim šraufencigerjem in čudežno usnjeno torbo, ki jo je prinesel s sabo.

Anekdota pravi, da sta se nekoč mlada angleška kraljica Viktorija in kralj Albert na ježi izgubila in sta se pred nočjo zatekla v samotno hiško sredi škotskih višav. Domačina visokih gostov nista prepoznala in skupaj so prebili noč. Zvečer je gospodar spekel postrvi, gospodinja pa je Viktorijo povabila, naj ji pomaga pri večernem opravilu in jo nauči krpati nogavice.

Dobro se spominjam značilnega mrežastega vezenja, s katerim je nogavice krpala moja babica. Sukanec je bil poseben, nekoliko mehkejši in ploščato natkan, tako imenovani krpanec ni bil navadna nit, kot je recimo tista za prišiti gumb. Pri krpanju si je pomagala tudi z leseno »gobo« in naprstnikom. Samoumevno je bilo, da imajo te reči svoje ime in svojo vlogo v vsakdanu. Vsi ti pripomočki so bili spravljeni v škatli za šivanje, že nekoliko obrabljeni, mestoma zlizani, kot nogavice na peti.

Danes nogavice krpajo le še redki. Bog ve ali bi še prepoznali naprstnik in leseno gobo. In kdo ve kako današnji otroci razumejo konec ljudske pravljice, kadar pripovedovalec, ko je princeska rešena in kralj pripravi obilno gostijo, sklene pripoved s tem, da je bil tudi on tam in so mu dali iz naprstnika piti in iz rešeta jesti.

telefon, popravilo
Arhiv
Daleč so časi, ko je Dolfek, ki je nekoč delal v Nemčiji, pa tudi sicer povsod po svetu, znal popraviti vsako televizijo, radio ter celo hi-fi in džuboks samo s tistim tankim šraufencigerjem in čudežno usnjeno torbo, ki jo je prinesel s sabo.

Ko je dedek kupil nove grablje, so bile sprva zmeraj nekam okorne. Svež les se je zatikal med senom, včasih se je celo odlomila kakšna trska. Šele leta uporabe so grablje udomačile, unesle, štil je postal prijetno poglajen, topel na dotik, zobci so se zaoblili in svilnato zdrseli med suho travo. Ko se je zobec polomil, je dedek poiskal primeren kos akacijevega lesa, ki je bil najbolj žilav in trd, ga postružil in nadomestil.

Ko sem se na dvorišče pripeljala s prazno gumo, je kolo obrnil na sedež in snel zračnico. V lavor je nalil vodo, vanj potopil napihnjen gumi in motril, kje se bodo začeli sproščati mehurčki. Potem je vzel pločevinasto škatlico, v njej je bilo spravljeno majhno strgalo, postrgal gumo, od stare spravljene gume je odrezal zaplato in jo z uhu lepilom prilepil.

Veliko pripomočkov in orodij je imelo sledi obrabe in popravil – mlinček za orehe z odlomljeno nogo, ki si ga moral znati pritrditi na pravi način, leseni možnar, ki je počil, če si z ročajem od sekire premočno tolkel, klepač za koso z zlizanim železnim zobom. Predmeti so z lastno površino govorili spomine. Obrabljeni, kot je od stoletij podajanja obrabljena kljuka na cerkvenih vratih, kot je zlizan beli kamen na renesančnem mestnem tlaku. Koliko parov nog je že šlo čez njegovo kamnito srce, bi se vprašal pesnik.

bonsaj, drevo, bonsai
Shutterstock
Fotografija je simbolična.

Japonci častijo tehniko kintsugi, ki je mešanica filozofije in veščine, s katero razbito skodelico popravijo tako, da so razpoke vidne, skodelico zlepijo z zlatom, da »napako« celo povzdignejo v najlepši element posode. Ta nazor uči, da so zlomi in popravila del zgodovine tega predmeta. Kintsugi je tako prispodoba spremenljivosti bivanja skozi čas, tako ljudje kot keramične skodele smo v času svojega obstoja podvrženi udarcem, zlomom in popravilom. Pri nas rečemo, da te obteše čas.

Danes nam družba govori, naj odvržemo in zavržemo čim več stvari, guruji življenjskega stila propagirajo sterilen »vse v nulo novo« minimalizem lakiranega furnirja, kjer prask ni moč popravljati in stare lesene parkete zamenjujejo z novimi laminati, ki se ne bodo nikoli obrabili. Če se kaj pokvari, se pač zavrže in zamenja z novim. Možnost popravila ni predvidena, niti zaželena.

Nekoč sem polila nekaj kapljic kave po tipkovnici prenosnega računalnika. Nekako sem dregnila žličko, ki je bila v prazni skodelici, ta je nato prevrnila skodelico in nekaj kapljic kave je padlo na tipkovnico. Najprej je nehala delovati črka č, potem pa kar ves računalnik. Popravilo? Ah, samo tovarniško, skratka, treba bi bilo zamenjati vse, kar stane toliko kot nov računalnik.

a8774ee8eb59e868a1bb444b1db9c6ff
Shutterstock
Nekoč sem polila nekaj kapljic kave po tipkovnici prenosnega računalnika. Nekako sem dregnila žličko, ki je bila v prazni skodelici, ta je nato prevrnila skodelico in nekaj kapljic kave je padlo na tipkovnico.

Daleč so časi, ko je Dolfek, ki je nekoč delal v Nemčiji, pa tudi sicer povsod po svetu, znal popraviti vsako televizijo, radio ter celo hi-fi in džuboks samo s tistim tankim šraufencigerjem in čudežno usnjeno torbo, ki jo je prinesel s sabo.

Človekovo sebstvo je vsota vsega, čemur pravi svoje, je zapisal oče psihologije William James. Stvari, ki nas obdajajo, pričajo o nas samih, so naš podaljšek – prerastejo svoj praktični pomen, s svojo lastnino sporočamo svoje nazore in pripadnost. Predmeti nosijo tako oseben kot družbeni pomen, materialna kultura je z nami, odkar je naš prednik zasejal prvo seme. Predmeti, ki nas obdajajo, nas prav tako določajo in so del naše zgodbe.

In tudi ko nas ni več, za nami ostanejo reči. Plečnikov obrabljeni svinčnik, ki priča o njegovi skromnosti in delovni etiki, Krekov klobuk, ki si ga je nekoč nadel Cankar in morda tudi zato postal socialist.

To, kako ravnamo s svojimi stvarmi, priča o naši življenjski naravnanosti. Čeprav so ljudje včasih predmete popravljali, danes pa jih zamenjujemo z novimi, so bile včasih stvari trpežnejše, trajale so dlje in verjetno so z njimi tudi ravnali lepše. Plašči so se nosili iz roda v rod, klobuki in kladiva so se podajali iz rok v roke, še celo hladilniki in zamrzovalniki so včasih hladili sladolede generacijam, danes pa ne zdržijo niti skozi osnovno šolo.

Kdo še krpa nogavice, popravlja grablje in celi gume? Je danes res vse zamenljivo in nadomestljivo? Mar to pomeni, da živimo v nepopravljivih časih? Kdo jih bo popravil?

Kaj zdaj berejo drugi