Če se izrazim po šolsko, sem dobil domačo nalogo, da razmislim in napišem nekaj besed o svojem poklicu, ki ga opravljam, to je učiteljski poklic. S tem ko sem postal učitelj, sem uresničil svoje otroške sanje, saj sem si vedno govoril, da ko bom velik, bom učitelj. V svoji službi uživam in poklic učitelja s srcem in veseljem opravljam. Svojega dela ne jemljem kot poklic, ampak kot poslanstvo, da svoje znanje prenašam na mlajše generacije, ki vsako leto vstopijo skozi vrata moje učilnice. Poučujem dva najmanj priljubljena predmeta na šoli, to sta matematika in fizika. Zaradi tega moram učence in učenke pri pouku toliko bolj motivirati in navdušiti, da jim omenjena predmeta približam in da postaneta uporabna v vsakdanjem življenju. Včasih je tudi težko, a o tem malce kasneje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Tomi Horvat na naslovnici časnika Kleine Zeitung
Nogometaš iz Turnišča se je znašel na naslovnici graškega dnevnika Kleine Zeitung. In to iz sladkega razloga: bil je najboljši igralec derbija končnice avstrijske lige med Rapidom in Sturmom.
Menim, da učitelji opravljamo zelo zahtevno delo in poleg tega nosimo veliko odgovornost, saj nam je zaupana posebna naloga, to je vzgoja in izobraževanje generacij otrok, priprava na kasnejše življenje ter da se bodo znali soočiti s tem norim svetom, ki jih čaka kot odrasle. Raziskava Valicon, ki anketira in meri stopnjo zaupanja poklicem med ljudmi v Sloveniji in je bila objavljena aprila letos, uvršča poklic učitelja na sedmo mesto najbolj zaupanja vrednih poklicev v Sloveniji. Pred učitelji so se v letošnji raziskavi uvrstili gasilci, reševalci, medicinske sestre, znanstveniki in zdravniki. Po drugi strani pa smo učitelji bolj zaupanja vredni po raziskavi kot vojaki, policisti, sodniki, odvetniki in politiki. A kot ugotavljajo v raziskavi in tudi sam menim podobno, zaupanje v poklic učitelja vsako leto upada, to pa je tudi izraz družbe, v kateri živimo, da smo čedalje manj vredni. Nekoč sta na vasi oziroma v kraju župnik in učitelj nekaj veljala, sta uživala najvišjo avtoriteto, v današnjem času, v času krize vrednot, pa upada vse.
Osebno si ne želim biti najvišja avtoriteta, želim pa si neko spoštovanje in stopnjo zaupanja, tako otrok kot tudi staršev in navsezadnje širše družbe. Ta občutek manjvrednosti v družbi se velikokrat vidi ob kakšni gostilniški mizi, kjer debata poteka v smeri, da učitelji nismo nič vredni, da ne delamo čisto nič, da smo tri mesece doma ter da v šolo hodimo samo sedet in jest kosilo, povrhu pa še dobimo nekaj tisoč evrov plače. Najbolj ironično ob tem je, da takim potem mi (učitelji), ki nič ne delamo in nismo nič vredni, učimo otroke. Ampak na take manj inteligentne in primitivne opazke se osebno ne oziram in jih preslišim oziroma sem jih že vajen. V družbi, v kateri živimo, bi morali spoštovati vsak poklic, ki ga kdo opravlja. Ne glede na to, ali opravlja poklic učitelja, čistilca, kuharja, voznika ali kmeta. Noben poklic ni manjvreden oziroma zaničevanja vreden.
Tako kot ima medalja dve plati, sta tudi v našem poklicu dve plati. Prva je tista lepša, ko predajaš svoje znanje mlajšim generacijam, jih pri tem vzgajaš in izobražuješ za življenje, pomagaš, svetuješ in jim stojiš ob strani, ko jim je težko. Poklic učitelja pa prinaša tudi drugo plat, ko nam je marsikdaj težko. Čedalje več je otrok s posebnimi potrebami, predvsem s čustvenimi težavami in primanjkljaji na posameznem področju, za katere je treba pouk prilagoditi. Prav tako jim je treba prilagoditi način preverjanja in ocenjevanja znanja. Vsako novo šolsko leto se začne z urejanjem dokumentacije in čedalje večjo papirologijo. Včasih je te papirologije več kot poučevanja.
K negativni plati poklica prispevajo tudi zaščitniški starši, ki v posameznih primerih mislijo, da vedo celo več kot učitelj, ki je specialist in suveren na svojem področju, se vmešavajo v ocenjevanje znanja in na tak način onemogočajo uspešno delo učitelja. Vse to prispeva tudi k temu, da se čedalje manj dijakov in dijakinj odloča za poklic učitelja, predvsem za poklic učitelja naravoslovnih predmetov, ki postaja deficitarni poklic. To pomeni, da je povpraševanje po učiteljih večje, kot je izobraženih učiteljev neke smeri. Z leti se bo povpraševanje po poklicu še bolj povečalo, saj se bodo starejši kolegi upokojevali, na novo pa bo omenjenega kadra primanjkovalo.