vestnik

(KOLUMNA) Okna na stežaj

Dušan Šarotar, 2. 10. 2022
Nataša Juhnov
Slika je simbolična.
Popularno

Ves čas smo razpeti med svobodo in redom, med spontanostjo in pravili.

Nevarno se je nagniti skozi okno, sem se nenadoma spomnil opozorila, ki je bilo gravirano na ploščice in pritrjeno na okenski okvir na vlaku, s katerim sem nekoč pogosto potoval. Podobno opozorilo je bilo izpisano v vseh jezikih, kjer sem se mudil na potovanju, tako da sem zlahka razbral vsebino, četudi nisem tujega jezika povsem razumel, saj je bilo sporočilo podobno tistemu iz domačega vlaka. Seveda sem zdaj, ko se je nenadoma odprla reža spomina, priklical v zavest še eno opozorilo, ki je bilo običajno pritrjeno nad vrati kupeja, pod skrivnostno rdečo ročico, ki je bila obdana s posebno plombo, ki naj bi preprečila zlorabo, bodisi zaradi nagajanja ali iz čiste objestnosti. Pod ročico je pisalo V sili potegni zavoro, zloraba se kaznuje po zakonu. Naj omenim samo še tisto opozorilo, ki ga pomnim iz avtobusa, v sili razbij steklo, poleg pa je viselo manjše kladivo s plastičnim ročajem.

Veliko sem potoval z avtobusi in vlaki, največ med Soboto in Ljubljano, saj sem se nekoč med mestoma vozil skoraj vsak konec tedna. Zdaj pišem in se spominjam vseh postaj, zgodnjih juter, zastrtih z meglo, in še posebej večerov, ko smo vznemirjeni čakali, da počasni vlak končno prečka most čez domačo reko, še preden nas pograbi noč, in vse to vztrajno in neskončno opisovanje, da se ne bi pozabilo, je z leti postalo moja eksistencialna nuja in naloga. Saj pisanje ni običajen poklic, zdaj se vsi ti drobci, od podob, zvokov, dotikov, svetlobe in besed, ki ležijo raztrošeni po moji notranjosti, po nekem nikoli do kraja razumljenem kreativnem procesu, zlagajo v vedno nove pripovedi. Pozornost in predvsem mir, tišina in zbranost, brez tega ne morem prisluhniti notranjosti, ki je na videz zakopana pod velikimi nanosi hrupa in kiča, ki sta pravzaprav samo videz, iluzija, kot bi rekel filozof. Videz, zavesa, ki varuje našo notranjost, hkrati pa nam tudi zastira pogled v lastno globino.

Brez te povrhnjice, v katero se zlahka ujamemo in zagledamo, kot v ekran, izložbo, knjigo, kar je seveda drugo ime za vsakdanjo resničnost, ne bi mogli preživeti v skupnosti. Hkrati pa bi ta skupnost razpadla, če ne bi imela nikogar več, ki bi zmogel odmakniti zavese, odstreti in odpreti okna na stežaj. Zato je še vedno poezija na svetu. S pravili se varujemo, postavljamo meje v medsebojnih odnosih in tako vzpostavljamo krhke skupnosti, s prestopanjem jezikovnih mej, z njihovim nenehnim preizpraševanjem, v ustvarjalnem zanosu, pa te nevidne meje preoblikujemo, da nas ne bi red in pravila dokončno zadušila. Ves čas smo razpeti med svobodo in redom, med spontanostjo in pravili.

Vsi ti nepomembni vtisi in podrobnosti, ki se nam tako rekoč nezavedno vpišejo globoko v spomin, pomislim, ali se na podoben način, nekje globoko v nas, poležejo tudi pesmi, imena, obrazi, pohvale in poljubi? Gotovo. Vendar naj bi se prepovedi in zapovedi zapisale globlje in trajneje, vsaj takšen je njihov namen. Tisočkrat izrečena in tolikokrat zapisana in prebrana se ves čas nalagajo nekje globoko v nas, saj nas opozorila, sprva starševska, potem šolska, službena, prometna, policijska, spremljajo povsod, na vsakem koraku se srečujemo z napisanimi pravili in zakoni, ob teh pa nas obkrožajo še nešteta nenapisana pravila vedenja in obnašanja, nekaj, kar se prenaša brez besed. Brez ponotranjenja nenapisanih pravil ne moremo funkcionirati niti razumeti neformalnega jezika, spomnimo se samo številnih zadreg, ko se znajdemo v drugem mestu, državi ali preprosto v družbi ljudi, ki jih ne poznamo. Tudi družinski obisk je lahko tesnoben, če so gostje ali gostitelji preveč rigorozni pri pravilih oz. se nihče ne zmore prilagoditi.

Vedno pogosteje se mi zdi, da je svet na robu propada. Vojna, energija, podnebje, epidemija, nasilje in zločini so postali vsakdanjost, obkroženi smo z vedno bolj intenzivnim videzom bližajoče se katastrofe. Čeprav je prvo, kar pomislim, ko pogledam skozi okno v jesensko sonce, nevarno se je nagniti skozi okno, odprem okna na stežaj, da se prostor prezrači, takrat napišem pesem. Upam, da bo nekdo dovolj pogumen in moder, da bo potegnil zavoro v sili in pravočasno ustavil vlak, s katerim drvi svet v prepad, še preden bo zares prepozno.