Pričujoči prispevek temelji na resničnih dejstvih. Vendar je zaradi dramatičnosti dodane nekaj umetniške svobode. Tako da je vsaka podobnost s pravimi dogodki le delno namerna.
Čakaj, ne bi moral tega reči komaj na koncu? Kakor koli, zdaj sem že povedal, vi pa si predstavljajte, da je to zapisano na koncu.
Bilo je pred kratkim. Pripravljala se je velika slovesna podelitev. Vsi zainteresirani za udeležbo so dobili sporočilo, da bo prvič doslej organizirana »na daljavo« oziroma bo na ogled prek spletne platforme Youtube, zaradi pandemije seveda, in informacijo, kdaj se bo prireditev, na kateri bodo najzaslužnejšim podelili nagrade in plakete, natanko začela.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurski policisti obravnavali grožnjo s samomorom in nasilje v družini
Pomurski policisti so v preteklih 24 urah obravnavali osem kaznivih dejanj, grožnjo s samomorom, požar, dve prometni nesreči, šest kršitev javnega reda in miru in dve poškodbi vozila na parkirnem prostoru in dve poškodbi vozil s strani divjadi.
In tako so se točno ob tej uri pred takšnimi ali drugačnimi zasloni in platformo Youtube zbrali vsi, ki jih je podelitev iz teh ali drugih razlogov, tudi iz službenih med drugim, zanimala. Začelo se je s pevko, ki je stala na podstavku in zapela slovensko himno ob klavirski spremljavi pianista, ki je bil v fraku s hrbtom obrnjen proti gledalcem. To ni bila ravno različica himne, ki bi spodbudila peščico mož, da bi se z jurišem pognali na pripravljene bajonete, kot na primer marseljeza. Bila je bolj različica uvoda v nogometno tekmo, za katero že vnaprej slutiš, da bo Slovenija na koncu izgubila s 3 : 2, potem ko je vodila že z 2 : 0.
Nato je sledila recitatorka s pesmijo v angleščini, stala je v ospredju, pred njo pa se je iz majhne reže spodaj valil dim. V ozadju je na drugem podstavku stala že omenjena pevka in včasih še kaj dodatno zapela, obe pa je ob njunem strmenju v daljavo spet s počasnim pritiskanjem na tipke spremljal pianist. Še bolj v ozadju so se lahko na videozaslonu videle gore. Ne vem, ali organizatorji takšnih prireditev še nikoli niso bili v vzhodni polovici naše države, saj na državnih proslavah venomer kažejo samo zasnežene gore. Kot da Slovenija obstaja samo od Ljubljane severno in zahodno.
Potem je bil po kratkem videosporočilu športnika na vrsti recitator na desnem podstavku, ki je ob turobni klavirski spremljavi omenjal celo Alaha. Recitatorjeva pesem je trajala kakšnih pet minut, nakar je sledilo še eno videosporočilo istega športnika, ki ga je podprlo tudi videosporočilo športnice. Nato je bilo na vrsti – da, uganili ste – še eno recitiranje. Tokrat je recitatorka stala na levem podstavku, tudi njo je spremljal isti pianist v fraku, s hrbtom obrnjen proti gledalcem.
Po dveh novih videosporočilih, iste športnice in nekdanjega trenerja, je bil na vrsti – ne, pa to ne more biti res – še en recitator. Tokrat na desnem podstavku, tudi njega je spremljal pianist z depresivno počasno melodijo, ob kateri se Beethovnova deveta simfonija, ki jo je napisal gluh, zdi kot pesem Modrijanov na vaški veselici. Potem je isti recitator stopil z desnega podstavka in odkorakal do levega, se usedel nanj (je to menjavanje podstavkov imelo kakšen skrit pomen?) in nadaljeval recitacijo.
Po novih videosporočilih, istega trenerja in novega športnika, je ta športnik v ospredju v živo vrtel atletsko kroglo, obkrožen z dimom, pevka je pela na desnem podstavku, medtem ko sta na levem podstavku objeta plesala recitator in recitatorka. To je znova trajalo kakšnih pet minut, sledila so nova videosporočila ter nove in nove recitacije istih recitatorjev. Mislim, da toliko recitacij naenkrat nisem slišal niti v osnovni šoli, ko so učitelji z učenci pripravili kulturni program in pazili na to, da bo vsak otrok povedal vsaj kakšen del, tako da so bili vsi starši zadovoljni.
Po 41 minutah prireditve so bili na vrsti govori predsednika države (tri minute), ministrice (šest minut) in predsednika odbora za podelitev (štiri minute). In šele po slabi uri – začuda ni bilo več recitacije – smo vsi tisti, ki smo se zbrali pred zasloni, končno dočakalo želeno: podelitve. To, kar sem opisoval doslej, je bila 56. podelitev Bloudkovih priznanj. Se pravi prireditev, na kateri bi se morali veseliti dosežkov športnikov in športnih delavcev, videti pa je bilo, kot da se še enkrat poslavljamo od Franceta Prešerna. Sam sem se spraševal samo, zakaj so vse državne proslave v Sloveniji tako duhamorne in turobne. Morda zaradi tega, ker smo verjetno edina država na svetu, ki praznuje dan, ko je umrl njen največji pesnik, ne pa dneva, ko se je rodil? Pa nam je to nekako ostalo v navadi tudi pri drugih praznikih?
Malce bolj jasno mi je postalo čez teden dni, ko je umrl igralec Danilo Benedičič. Čeprav je igral v najmanj devetih filmih, so vsi v osmrtnici opisovali samo njegove gledališke vloge. Takrat se mi je zasvitalo, da je naša država najverjetneje povzela Shakespearjev citat »Ves svet je oder« in ga spremenila po vrtičkarsko v »Vsa Slovenija je oder«. Druge razlage ne more biti.
Zaradi vsega naštetega vam dajemo še eno priložnost, organizacijski odbor proslav v Ljubljani, da ob 8. marcu, če bodo razmere ugodne, povabite vse slovenske (so)delavke na slovesnost, kjer jim boste podelili priznanja za zasluženo delo. A naj vas opozorimo, pred podelitvijo zahtevamo najmanj tri ure recitacijskega programa (po možnosti iz repertoarja pesnikov, ki jih ni več med nami, da bo večji poudarek na turobnosti), drugače ne bomo prišli!
Naj vam ob tej priložnosti zaželim, drage dame, vse najboljše za dan žena.