Skozi Selendrico je vodil več kilometrov dolg pločnik, ki je bil priljubljeno sprehajališče mnogih domačinov kakor tudi ljubiteljev rekreacije iz sosednjih vasi, pa tudi iz mesta Rabska Nedelja.
Prostovoljni gasilci iz Selendrice so imeli večkrat na leto vaje pri gasilskem domu, ki se ga je dalo najeti tudi za različne proslave, na primer ob rojstnih dnevih, rojstvih otrok, porokah in podobnem, v njem se je lahko družila mladina, prirejale so se tudi različne aktivnosti. Zanimivo je bilo, da so prebivalci Selendrice za vsako najmanjšo aktivnost v gasilskem domu ali blizu njega, pa naj je šlo za merjenje krvnega tlaka ali hojo za zdravje, ki sta se je udeležila le dva človeka, redno dobivali obvestila v poštne predale. A za najpomembnejšo odločitev v vasici v zadnjih desetletjih niso dobili ničesar.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Tomi Horvat priigral Sturmu pokalno trofejo!
Junak graškega Sturma je bil spet nogometaš iz Turnišča, ki je v finalu avstrijskega pokala na dvoboju z Rapidom izdatno pomagal svoji ekipi do zmage z 2 : 1 z zadetkom in asistenco za gol.
Pri gasilskem domu so namreč stali tudi zabojniki in koši, kjer so lahko prebivalci odlagali in ločevali odpadke: embalažo in plastiko ter papir in steklo. To je bil tako imenovani ekološki otok. Nato pa so zabojniki za embalažo in plastiko ter papir kar naenkrat izginili, ostali so samo koši za steklo. Večina prebivalcev je mislila, da je to samo začasno, dokler jim nekdo iz Rabske Nedelje ni razložil, da je to stalni ukrep mestne občine, o katerem je bilo zapisano v občinskem glasilu, recimo mu Rabska Gazeta. A pri tem so pozabili, da vsi niso brali Rabske Gazete, saj jim ni bilo treba, ker niso živeli v avtoritarnem režimu, v katerem bi bili prisiljeni brati občinske ukrepe. Kot že rečeno, informacije o tem v svoje poštne predale niso dobili, saj bi drugače vsi vedeli za omenjeni ukrep.
Tako so nekateri prebivalci v naslednjih dneh še vedno odlagali vreče z odpadno embalažo pri gasilskem domu, tako kot so bili vajeni, a kaj hitro se je tam pojavila opozorilna tabla, ki je grozila vsakomur, ki bo tu odlagal kaj drugo poleg stekla, s kaznijo 500 evrov in jih napotila na bližnje komunalno odlagališče. Ker so pač živeli mirno življenje, teh prebivalcev ni motilo, da prej nihče ni grozil tistim, ki so pri ekoloških otokih v zabojnik za embalažo odlagali oblačila, čevlje, televizorje, manjše omare, videokasete, staro hrano in podobno kramo, kar je bil pravzaprav glavni razlog za odstranitev zabojnikov. Prav tako jih ni motilo, da so komunalni delavci odvažali odpadke le dvakrat na mesec, čeprav so zato na ekoloških otokih nastajali kupi odpadkov, zaradi česar je bila Selendrica včasih podobna ulicam Neaplja. Pogostnost odvoza se kljub temu ni povečala, kljub temu da so o enakih težavah poročali npr. tudi iz nekaterih drugih vasi, pa celo iz glavnega mesta sosednje države, recimo mu Zabreg.
In tako so 70 in 80 let stari vaščani, ki niso imeli avta, z vrečami ločenih odpadkov, tako kot morajo biti, po novem kolesarili do dobre štiri kilometre oddaljenega komunalnega odlagališča in nazaj, drugi so se z vrečami odpadkov vozili z avtobusom ali avtom, vsi pa so s sabo pridno jemali račune, s katerim so dokazovali, da so prebivalci mestne občine Rabska Nedelja, da jim ni bilo treba plačati ničesar. Tako so se odpadki lepo kopičili na enem mestu, kjer so zanje poskrbeli na predpisan način, narava in okolje pa sta ostajala čista.
No ja. Ne ravno. Bilo bi tako, če bi bila to pravljica. Ker pa ni, ampak je realna sodobnost, ni bilo tako. Seveda 70 in 80 let stari vaščani z bolečimi nogami in brez avta niso vozili ločenih odpadkov nikamor, do dobre štiri kilometre oddaljenega komunalnega odlagališča pa so se z odpadki odpravili le redki prebivalci z avtom, z avtobusom pa tako ali tako nihče. Zadnja misel vseh pa je bila, da bi doma iskali račune za potrditev avtohtonosti bivanja v mestni občini.
Zato so raje odlagali odpadke v najbližji okolici: gozdovih, jarkih, kanalih, jamah, ob cesti, na njivi, travniku, ob zapuščenih brunaricah in ob potokih. In jih odlagajo še danes, če jih že niso odložili.
P. S.: Še jaz sem dobil tri kose.