Vlaškalić se z lahkoto, tako meni tudi žirija, vživlja v like ali vsebine različnih vrst in žanrov ter se dobro znajde v različnih uprizoritvenih estetikah. Videli smo ga lahko tudi v več filmih in slovenskih nadaljevankah. Povedal nam je, da ga je nagrada presenetila, a razveselila.
Lepo so v utemeljitvi nagrade zapisali, da zmorete z izjemno odrsko prezenco prežariti celoto neke uprizoritve, ji zagotoviti pravi naboj in v to potegniti ves ansambel.
"Zato je v današnjem času to, kar smo vzgajali v sebi, samo bolj prišlo do izraza."
»Vedno me zanima, da je stvar dobra kot celota, ne gre mi za to, da sem v ospredju jaz. Pri tem, kako gradimo vlogo, si nekako ne želim, da bi z razmišljanji preveč vplivali drug na drugega, naj ima pri tem vsak svojega vraga, tistega kreativnega vraga v sebi, ki ga vklopi in dela po svojem. Samo tako se lahko potem nekaj zgodi. Pri skupnem delu je pomembno momentom dati priložnost in jih ujeti v pravem trenutku. Pomembno je, da na odru igralci delujemo in zvenimo kot orkester. V gledališču mora biti v ospredju gledališka etika, ne tekmovanje, zato moraš pri delu na odru utišati svoj ego, razen če ni izrecno povedano drugače. Da bi ga obvladal, pa moraš svoj ego tudi zelo dobro poznati. Tega mišljenja Jaz hočem, Jaz moram je bilo vedno, pa ne le na odru, ampak tudi sicer v družbi, preveč. Zato je v današnjem času to, kar smo vzgajali v sebi, samo bolj prišlo do izraza.«
Pri vaši igri kritiki prepoznavajo tudi lahkotnost vživljanja v različne vloge in poudarjajo tri, ki kažejo na širino igralske umetnosti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V PREMISLEK) Trud, ki ga vlagamo v delo, se ne vidi vsak dan
Mine dan, ko se ti zdi, da nisi ničesar naredil, če ni za tabo ostalo nekaj oprijemljivega, nekaj, kar lahko vidiš, da je bilo narejeno.
»Pri meni je tako, da si želim, da mi bodo vse vloge, ki jih igram, blizu. Z njimi se soočim podobno, kot ko bereš knjigo. Prepustiš se zgodbi, kajti branje je osebno potovanje. Vsakega se dotakne na podoben način, ampak pri vsakem pusti drugačen odtis. Vsebinsko knjigo vsi podobno razumemo, kaj ti da, pa je odvisno od posameznika. Želim, da se ob tem, ko delam neko vlogo, že ko študiram besedilo, prepustim transformaciji misli in procesu, kaj se pri branju z mano zgodi. Kot bi rekel moj mentor na akademiji Dušan Jovanović, moraš se pustiti okužiti z vsebino. Pri študiji nove vloge nočem biti preveč analitičen in racionalen, spremljam, pustim in dovolim, da gre v globino, naj pride samo ven, potem vsi drobci sestavljajo lik, ki ga igram.«
Nedvomno je pri igralcu zelo pomembna tudi prezenca na odru. Pri vaši igri izstopa nebrzdana energija, pa tudi tišina in obvladana umirjenost. Kako se je ta energija spreminjala od prvih nastopov do danes?
»Seveda se energija z leti spreminja. Pri moji prvi predstavi sploh, Metek f čelo! s Teatrom Torpedo, imel sem 21 let, sem se prepustil otroškim sanjam, o gledališču takrat niti nisem resno premišljeval. Kasneje, v času študija, pa je bilo veliko samoizpraševanja, tihega pogovora s samim seboj o tem, kaj imam, kaj lahko dam, lahko jočem in kam me to pelje. In tudi po končani akademiji pri 29 letih sem se še iskal, da lahko zdaj, po vseh letih dela in izkušnjah, vloge artikuliram, kot želim. Zdaj tudi vem, da na vsa pomembna vprašanja ni treba takoj odgovoriti, odgovori bodo prišli sami po sebi. Temu se ta energija, ki jo oddajaš na odru, prilagaja.«
»Pogrešam odzive, kako prihajajo publika v dvorano, pričakovanja gledalcev, pa svoja lastna ob vsaki novi ponovitvi, to vznemirjenost, trenutke po predstavi, ko pade zavesa in si lažji za 30 kilogramov.«
Vaš mentor je bil tudi Dušan Jovanović. Kako ste ga doživeli?
»Izguba za gledališče je bila že to, ker je bil zadnja leta zaradi bolezni odsoten iz gledališkega življenja. Ko sem prišel na akademijo, nisem poznal nikogar posebno, in ko sem srečal Jovanovića, sem si rekel, da bi bil rad v njegovem letniku. Vesel sem bil, ko me je sprejel. Seveda smo imeli študenti z njim boje. Če si bil njegov študent, si šel skozi pekel in nebesa, dobil pa si tudi vse, dobil si celotno paleto občutkov. Bil je strasten človek, imel je strast do življenja, teatra, žensk, prijateljev, nogometa, umetnosti, književnosti. Kot je strastno užival in se zabaval, s tako strastjo se je loteval resnega dela. V vsem je zelo užival. Ob njem si se takoj znašel v njegovem 'drivu'. Če samo pomislim nanj, me še zdaj takoj vrže iz naslanjača in začnem delati.«
Živel je noro življenjsko zgodbo in ustvarjal v časih, kakršnih si zdaj niti zamišljati ne moremo.
»To so bili tudi drugi časi, ko se je formirala tista generacija igralcev in režiserjev. Že mi, ko smo začeli, smo delali predstave z nekim drugim občutkom, kot se delajo zdaj. Vsak je po svoje resno jemal predstavo, ni pa bilo tako skapitalizirano, tudi sredstev je bilo več, odnos do gledališča je bil drugačen. Zdaj pa se moramo kot nacionalni teater ves čas dokazovati in upravičevati, kaj delamo in koliko predstav imamo.
Zdaj pa je vas prišlo v mesto. Ljudje imajo občutek, da se jim ni treba prilagajati, da jim lahko kar težiš in jih preganjaš iz njihovega mesta.
Pri tem sem se spomnil na pevca Halida Bešlića, ki je nekoč predstavil razliko med življenjem v Jugoslaviji in po razpadu naše skupne države. Nekoč, ko je človek prišel iz majhne vasi v Sarajevo, pravi pevec, se je moral v mestu vesti in delati, kot se v mestu vedejo, se prilagoditi in delati na sebi. Zdaj pa je vas prišlo v mesto. Ljudje imajo občutek, da se jim ni treba prilagajati, da jim lahko kar težiš in jih preganjaš iz njihovega mesta. Družba se je vulgarizirala, vulgariziral se je tudi naš poklic. Gre samo za senzacijo in škandal. Vrednoti se samo v smislu 'like me' ali 'like me not'.«
Podobno je marsikje, v marsikaterem poklicu.
»Ko sem se vračal v Soboto, ali iz Ljubljane ali zdaj iz Maribora, sem rad šel po poteh, kjer sem preživel otroštvo. Malo grem obudit stare duhove in pogledat, ali se še vedno sprehajajo. Pa se, še vedno so živi. Se je pa veliko spremenilo, kajti v 90. letih je bil v mojem mestu Rdeči baron, drugi lokali, kjer smo se družili, mesto je bilo polno, ljudje smo se srečevali na ulici, pozdravljali. Jaz zdaj tega ne vidim, ne čutim več.«
»Ko sem se vračal v Soboto, ali iz Ljubljane ali zdaj iz Maribora, sem rad šel po poteh, kjer sem preživel otroštvo. Malo grem obudit stare duhove in pogledat, ali se še vedno sprehajajo. Pa se, še vedno so živi.«
Pogrešate gledališče, kot je bilo, predstave pred publiko? Kako gledate na umanjkanje kulture v času zaprtja, ne le gledališč?
»Da, seveda pogrešam. Ko si preveč na odru, se nasitiš. Kot partnerja, če sta preveč skupaj. Zdaj ko predstav ni, vse to pogrešam. Pogrešam odzive, kako prihaja publika v dvorano, pričakovanja gledalcev, pa svoja lastna ob vsaki novi ponovitvi, to vznemirjenost, trenutke po predstavi, ko pade zavesa in si lažji za 30 kilogramov. Tisto izmenjavo energije, ki jo sproža vsaka predstava, vsi pogrešamo. Pripovedovanje zgodb, večtisočletni ritual, je tudi v današnji družbi nuja. S tem človek pade v neko zgodbo, ki jo potrebuje, da bolj razume življenje, morda je tudi sam kdaj bil v podobni situaciji, ob vsem tem se lahko zjoče, nasmeje, iz globine potegne spomine. Gledališče je tudi katarza. Tudi zaradi vsega tega ljudje prihajajo v gledališča.«