Konjeniški klub Zaton deluje na Petanjcih od začetka tega tisočletja. Vodi ga Boris Mikolič, čigar družina je zaslužna za začetek te zgodbe. Z jahanjem se je ukvarjala njegova sestra, oče je na tem območju kupil ribnik, ker je bila poleg prosta parcela, sta z Borisom začela razmišljati o skrbi za te plemenite živali. Klubu se je nato pridružila še Katja Števanec, postala Mikoličeva življenjska sopotnica in sedaj se skupaj trudita za razvoj konjeniškega športa v Pomurju.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Digitalizirani in idiotizirani
Lastniki in ustvarjalci vsebin se svojega odločilnega prispevka pri poneumljanju prebivalstva ali ne zavedajo ali preprosto dajejo prednost finančnemu izplenu.
V hlevu skrbita za okoli 20 konj različnih pasem, prevladujejo tekmovalni in rekreativni. Sta trenerja za preskakovanje ovir, Mikolič je kvalificiran inštruktor jahanja, še vedno sta tudi aktivna tekmovalca. Opažata, da športno jahanje in preskakovanje ovir počasi, a vztrajno tudi v naši regiji pridobivata veljavo. »Ljudem želimo to dejavnost približati in jo narediti dostopno. V Pomurju je več klubov, ki omogočajo jahanje, v preskakovanju ovir pa smo, se mi zdi, med vodilnimi. Poskušamo se razvijati, imamo primerno infrastrukturo in tudi ljudje to panogo čedalje bolj poznajo,« pravi Števanečeva, ki dodaja, da konji niso več kmečke živali, ampak v njihovem primeru partner človeka. V klubu imajo pokrito jahališče, ki omogoča jahanje v vseh vremenskih razmerah, ter zunanjo manežo. »Z notranjim prostorom lahko držimo konstanto, kar je pri tem športu najpomembneje, ne nazadnje tudi pri rekreaciji. Vsi imamo nabite urnike in je dobro vedeti, kdaj imamo kakšne opravke,« pravita in kot še eno prednost tega navedeta varnost.
V šolo jahanja vpisujejo otroke od šestega leta. »Prve stike dobijo s ponijem, učimo jih tudi, kako konja očistiti, ga pripraviti za jahanje, ker je to celostno opravilo,« pravi navdušenka nad temi živalmi. Doda še, da so dobrodošli tudi mlajši od šest let, ki se želijo zgolj seznaniti s konjem. Na teden šolo jahanja obišče od 30 do 50 jahačev različnih starostnih skupin, od najmlajših pa vse do 70-letnikov. »Tudi upokojenci si pridejo uresničit želje in se rekreirat,« smeje pove Katja.
Vpeta tudi hči
Vodji kluba vsak dan preživita v naravi in družbi konj. Dolgčas jima ni nikoli, saj dela v klubu, ob katerem tudi živita, ne zmanjka. »Dopoldne je treba konje nahraniti, jih peljati na izpust ali v primeru slabega vremena na sprehajalno napravo, da se razgibajo. Sledi čiščenje hleva. Popoldnevi so rezervirani za šolo jahanja in treninge konj, s katerimi dekleta vadijo in tekmujejo,« opišeta. Konjeniški klub Zaton privablja ljubitelje jahanja od Benedikta do Lendave, precej je tudi Avstrijcev. Skrbnika veseli, da je zanimanje veliko, da so jahači in rekreativci zadovoljni in se vračajo. »Imamo tudi precej mladih športnih konj, h katerim prihajajo ljudje iz vse Slovenije, prav tako iz Nemčije in drugih držav,« pristavi sogovornica. Pozitivne odzive vidita kot potrditev, da delata dobro in da je treba vztrajati, čeprav je kdaj težko.
Za uspešno delovanje v tandemu mora posameznik s konjem vzpostaviti dober odnos. »Konja ne smemo jemati za športni rekvizit, ampak nam mora biti partner. Če se slabo počuti, je treba to upoštevati in kakšen trening izpustiti ali prilagoditi. Naši konji so deležni najboljše veterinarske oskrbe, nekajkrat na leto pride iz Nemčije še kiropraktik. Konja je treba razumeti, se z njim povezati in mu znati prisluhniti, kajti le konj, ki se dobro počuti, nam lahko služi tako, kot si želimo,« poudari Katja Števanec. Pomembna je tudi čustvena naklonjenost do živali. »Naklonjenost moraš imeti v krvi. Ljudje naju večkrat sprašujejo, kako zdrživa, kako lahko toliko delava in sva ves čas s konji. Razložiti je težko, ampak to je v naju in to delo opravljava s strastjo. Konji so mogočne živali, ki dosti zahtevajo, vendar tudi dosti dajo.«
Po besedah Mikoliča je jahanje lepa športna panoga. Sicer malce dražja, ampak programe so, da bi jih naredili dostopne, prilagodili. Eden je tako na voljo za otroke, drugi za tiste, ki so že napredovali, uvedli pa so tudi možnost, da dajo konja na neki način v najem, da tekmovalci z njimi trenirajo in se udeležujejo tekmovanj. Tekmujejo tako na slovenskih prizoriščih kot tudi na tujih. Odpravljajo se predvsem na Hrvaško in v Italijo, Slovaško, včasih v Avstrijo. »Imamo perspektivno skupino deklet, ki se pripravljajo na opravljanje tekmovalne licence. Nekaj jih to že ima, druge pa intenzivno delajo, da si jo pridobijo. Tudi najina enajstletna hčerka,« pove Katja. Starša sta ljubezen do konj in športa prenesla na enajstletnico, ki je lani dobila svojo kobilo. Gre za nemškega jahalnega ponija, ki ima po besedah sogovornice karakteristike velikega konja, le da je nižje rasti. Rejen je za športne namene. »Dobro sta se ujeli, vsi so bili presenečeni nad tem in zdaj čakamo, da bosta šli tekmovat.«
Iz Belgije in Nizozemske
Mikolič in partnerica si bosta še naprej prizadevala, da bi ljudje športno jahanje bolje spoznali in sprejeli. Še naprej nameravata zagotavljati kakovostno rekreacijo s konji ter privabiti ljudi v naravo. Obenem dekletom, ki obiskujejo konjeniški klub, želita, da na tekmovanjih izpolnijo osebne cilje. »Konj je velika šola za mladostnike, saj morajo do živali znati pravilno pristopiti, biti odgovorni in si znati prisluhniti,« pravita. Trudita se tudi ozaveščati ljudi, ki imajo pretiran strah do konj. »Veliko ljudi čuti strahospoštovanje in potem velikokrat slišiš, kako je jahanje nevaren šport. To prepričanje želiva spremeniti, ker če jahanje izvajaš strokovno in profesionalno, ni nevarno. Je adrenalinski šport, ampak s pravo opremo, pravim znanjem in kakovostnim konjem ni niti približno tako nevaren kot kakšen drug šport,« zagotavlja sogovornica. Prav zato veliko vlagata v kakovostno jahalno opremo. »Ne moreš voziti relija s fičkom,« je slikovito opisal vodja konjeniškega kluba Zaton.
Živali navadno kupujejo v tujini, predvsem na Nizozemskem in v Belgiji. »Kupujeva mlade konje, jih dresirava, da jih bodo lahko otroci koristili naprej. Najina želja je, da se tudi mladi jahači na tem področju šolajo in da bodo nekoč to nadaljevali, ker midva večno ne bova zmogla,« sklene Boris Mikolič.
