Da začnem iskati službo v Avstriji, sem se odločil tik pred diplomiranjem na ljubljanski fakulteti za arhitekturo (leta 2013). Bil sem prepričan, da za mojo službeno pot vsaj takrat ni bilo prave prihodnosti v Sloveniji. Poslanih je bilo veliko prošenj za zaposlitev, prišel je prvi osebni razgovor in temu je sledila tudi prva redna zaposlitev. Moji začetki so bili polni novih in močnih vtisov, med drugimi o koroškem narečju, ki se, podobno kot prleščina, kar konkretno razlikuje od visoke nemščine. Čeprav me je nemški jezik tako ali drugače spremljal že od otroštva, je bilo na začetku kar težko. Manjkal mi je besedni zaklad, predvsem pa strokovne besede iz mojega poklica, ki se jih učim in znanje utrjujem še danes.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pridelovalce žit že zdaj boli glava. Pšenica in ječmen prehitro klasita
Kmete skrbijo še odkupne cene.
V Annenheim ob Osojskem jezeru, kjer je bil arhitekturni biro Trecolore Architects, sem se najprej preselil sam. Po dveh mesecih je za mano prišla še Doroteja, ki je nato iskala zaposlitev kot veterinarka. Našla jo je v okolici Celovca, tako da sva se leta 2014 preselila v koroško prestolnico.
Od takrat sva oba zamenjala službo (sedaj oba delava v središču Celovca, kar je odlično, saj lahko greva v službo tudi peš ali s kolesom), rodila sta se nama dva čudovita otroka, kupila sva stanovanje in spoznala veliko novih ljudi.
Celovec je zelo multikulturno mesto. Po celotnem mestu lahko poleg nemškega slišiš tudi slovenski, hrvaški, srbski, bosanski, turški, arabski in še kateri drugi jezik. Imam občutek, da so Avstrijci to multikulturnost že dodobra sprejeli, zato sem se že zelo hitro začel počutiti kot del mesta, prebivalec Avstrije, ne kot tujec. Sodelavci tako v prvi kot v drugi službi so me sprejeli z odprtimi rokami. Iz mojih posebnosti, naglasa in vsakodnevnih napakic pri govoru, pa se rade volje pošalim z njimi.
Zdelo se nama je, da so Avstrijci na začetku praviloma bolj zadržani, a ko smo se večkrat srečevali in pogovarjali, so nas tudi lepo sprejeli. Druženja večinoma potekajo ob različnih dejavnostih, npr. ob igri otrok na igriščih, športu, tu pa tam kak skupen izlet. Za kaj več pa ob naših vsakodnevnih polnih urnikih ne najdemo časa. Ob koncih tedna radi gremo na jezero, na kak krajši izlet ali obiskujemo različne koroške »vroče točke«.
Otroka tako odraščata v dvojezičnem okolju z dodatnim pridihom angleščine (risanke, filmi, pesmi). Doma govorimo oboje, večino časa slovensko, a vmes pade tudi kaka nemška beseda, stavek ali pesem – popolnoma po občutku. Ula zdaj hodi v slovenski vrtec, kjer so vzgojiteljice koroške Slovenke, a sta oba jezika enako zastopana v njihovem vsakdanu. Zdaj že samodejno in brez problemov preklaplja med slovenščino in nemščino. Ruben tudi vedno več govori in v stavkih meša besede iz vseh treh jezikov, rad ponavlja za sestro in se tako še hitreje uči. Družita in igrata se predvsem z otroki v vrtcu in sosedi iz bloka.
Življenje tukaj se mi zdi zelo podobno kot v Sloveniji, le da nimam takega občutka naveličanosti in vdanosti v usodo. Tudi zdravstvo in socialni vidiki družinskega življenja se mi zdijo veliko bolje urejeni kot v Sloveniji. Najini starši so oddaljeni dobri dve uri vožnje, sestre še manj, tako da, dokler se med koronsko krizo meje niso zaprle, sploh nismo imeli občutka, da živimo v tujini.
Slovenijo smo pred epidemijo obiskovali vsaj enkrat na mesec. Vedno se je bilo prijetno za nekaj dni vrniti v Prlekijo in se odklopiti od delovnega vsakdana. Je pa po nekaj dneh tudi lepo priti ponovno v naš dom. Najbolj nama je družina manjkala ob rojstvu otrok, preprosto kot občasna opora in podpora v takrat še novem družinskem življenju, za varstvo otrok tu in tam.
Življenje tukaj nam ustreza in načeloma ne razmišljamo o selitvi drugam. Seveda pa nihče ne ve, kaj bo prinesla prihodnost, morda se bova na stara leta vseeno preselila v Slovenijo. Za zdaj pa se imamo tukaj odlično.